Janko Lorenci

Janko Lorenci

7. 10. 2010  |  Mladina 40  |  Kolumna

Predah

Stavka je zamrznjena, ker sta obe strani začutili moč druga druge in svojo šibkost

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Stavka je za nekaj časa povsem posrkala Slovenijo. Zdaj vlada zatišje, v kaj se bo razvila trenutna zamrznitev, ni jasno.
Srk sedanjega konflikta je nevaren. Lahko je uvod v trajno socialno in drugo bojevanje, nenehen nemir, v krizi še posebej škodljiv. Izid spopadanja bi bil negotov. Če bi zmagala vlada, bi bila to varianta preobrazbe Anglije pod M. Thatcher: konec sindikalne moči, še trši kapitalizem. Poraz vlade bi prinesel konec zategovanja pasu in deloma nujnih reform. Prvi ali drugi izid bi, gledano scela, oslabil družbo in državo. Tako bi se še širše odprla vrata za demagoge, populiste in avtoritarce.
Zato je premirje, čeprav samo začasno, dobrodošlo in priložnost za streznjenje. Nastalo je, ker sta obe strani začutili moč druga druge in svojo šibkost. Začetna ostrina je nekoliko popustila, oboji pa so si s spopadom že naredili škodo. Modrosti niso pokazali.
Javni uslužbenci so močna skupina. Opravljajo za normalno delovanje države nepogrešljive stvari, so dobro sindikalno organizirani in lahko vsakdanji življenjski utrip dobesedno ustavijo. So notranje razdeljeni, a vendarle bistveno bolj povezani kot zaposleni v zasebnem sektorju. Vse to jim daje moč.
Toda Posedijevi sindikati so pokazali malo ali nič občutka za realnost (krizo javnih financ) in solidarnost do drugih, zvečine bolj ogroženih zaposlenih. S stavko so si poslabšali položaj in dobro ime, najbolj zato, ker preprosto nimajo prav; tako misli večina javnosti, verjetno pa tudi nemalo stavkajočih. Stavka je kazala znamenja, da se bo razvodenela ali podivjala. Bojazen pred tem se je včasih pokazala celo na negibnem Posedijevem obrazu.
Sindikati so v marsičem proizvod svojih vodstev. Zdaj dajejo ton dogajanju trdi voditelji, ostri in nepopustljivi ne glede na okoliščine (Posedijevi, zdravniški, železniški, policijski ... sindikati). Njihovo množenje pa ni samo stvar personalnih naključij, ampak tudi reakcija na pritisk na zaposlene in čedalje bolj volčje razpoloženje v celotni družbi. Sindikati se radikalizirajo kot celota - drugače zaradi pritiskov globalizacije in neoliberalizacije (oboje slabša položaj delovne sile) in zdaj še krize ne more biti. Če hočejo obdržati članstvo in zanj kaj narediti, morajo zaostrovati.
Kljub globoko zgrešeni stavki Posedijevih sindikatov ne gre demonizirati. Javni uslužbenci so potrebni in dragoceni, njihovi sindikati nič manj. Brez sindikatov bi se družbeno ravnovesje, ki se že tako nenehno preveša v škodo delovne sile, še bolj razmajalo. A tudi oni morajo upoštevati trdo realnost, svoje zahteve pa usmeriti ne samo v obrambo zaposlenih, ampak tudi v različne bolne točke sistema in vzdrževanje osnovne solidarnosti v družbi. Klasični sindikati s samo klasičnimi zahtevami so verjetno obsojeni na nazadovanje in nadaljnje zaostrovanje.
Vlada se je v konflikt pognala nepremišljeno in dopustila, da je duh protestništva še bolj ušel iz steklenice. Sredi spopada je spremenila pravila igre, pred tem je popustila zdravnikom in tako povečala apetite drugih skupin. Avtoritete ima malo, svoje javne uslužbence, brez katerih migniti ne more, pa daje v nič (Pahor je s svojo neznosno lahkotnostjo rekel, da jih je pol preveč). Zdaj jo v nepopustljivost silijo neizprosne številke, ki ji glede nujnega varčevanja in dela reform dajejo prav. To je ne dela popularne. Nanjo letijo vsi mogoči očitki in pozablja se, da vsaj polovično ni kriva ne za krizo ne za slabo stanje v družbi. V toliko se ji dela krivica.
Njena poglavitna težava postaja mnenje, da je vlada (slabe) kontinuitete, stvari okoli nje pa se zelo spreminjajo. Vedno teže prepričuje večino, da v Sloveniji, ki naj bi železno varčevala, vladata osnovna družbena pravičnost in enakost pred zakonom.
V krizi je premalo biti samo bolj demokratičen od prejšnje vlade. Že tako se prijemlje mnenje, da je celotna operacija reševanja krize krivična, ker je ne plačujejo tisti, ki so jo predvsem zakrivili. Utrjuje pa se tudi prepričanje, da je vsa naša ureditev globoko skvarjena (korupcija, klientelizem, nedotakljivost velikih rib itd.), da so elite, zlasti politiki, menedžerji in finančniki, tesno zlizane in varujejo druga drugo. To ni več prepričanje samo revnejših in manj izobraženih.
Mnenje o vsesplošni gnilobi se krepi z nadaljevanjem krize in zmedo, ki jo pomagajo netiti opozicija, mediji - in neprepričljivost oblasti, da sploh hoče biti drugačna. Če je drugačna, zakaj ne sprejme zakona o obrnjenem dokaznem bremenu v primerih sumljivega bogastva? Zakaj bolj ne obdavči bogatih? Zakaj dopušča, da se javno še naprej krči v korist zasebnega? Zakaj občutno ne zmanjša stroškov za vojsko in črta Šoštanja? Zakaj ne odpove oklepnikov, zakaj se afna z vojaško ladjo? Nalaganje hudih bremen prebivalstvu tudi vladi nalaga breme doslednosti, pravičnosti in pometanja pred svojim pragom.
Zlovolja narašča. Za ljudstvo so »oni zgoraj«, tudi različne veje oblasti, vedno bolj ena sama strnjena gmota. Kolikšna je razlika med občuteno in resnično stopnjo gnilobe, ni mogoče reči. Vsekakor ne pokamo od družbene higiene, čeprav tudi najbolj pokvarjena družba na svetu gotovo nismo.
Kakorkoli, to prepričanje je pomemben dodatni vir naraščajočega protestnega potenciala, tudi sindikalnega. Deluje dvorezno: po eni strani se krepi pritisk za večjo pravnost in pravičnost, po drugi težnja po močni urejajoči roki in bližnjicah, pravnost gor ali dol.
Pametna politika z razvitim samoohranitvenim nagonom bi to razpoloženje upoštevala. Oblast nekaj malega miga, a bistveno premalo. Toda predstava o vsesplošni gnilobi je absolutno tudi stvar menedžerjev, županov, bankirjev, sindikatov, sodnikov, zdravnikov itd. Vsi po vrsti prispevajo svoje k večanju napetosti in stiske - in si hkrati žagajo vejo, če se ne bodo prilagodili krizi in se tako ali drugače samoomejili. To velja za Colaričevo plačo (da o noro visoki Zidarjevi ne govorimo), Jankovićevo zadolževanje mesta, Kuštrinovo izsiljevanje, bedo rtvjevskega informativnega novinarstva ...
Stavka potrjuje, da se naša kriza še zaostruje. Iz nje rahlo lezemo le, če nanjo gledamo zgolj skozi ekonomska očala. Če upoštevamo tudi njene socialne, psihološke, razvojne vidike, se še naprej poglablja. Vsi ti vidiki, tudi opisano razpoloženje, so realne sestavine krize. Vlada to očitno težko dojema in zato z ostrim varčevalno-reformnim paketom prenapenja lok. Po malem jo lahko tudi sumimo, da bi ji zelo ustrezalo, če bi sindikate (ne samo Posedijeve) trajno spravila na kolena.
Sedanja in vse druge že grozeče stavke so skrajno resno svarilo. Zdaj se jasneje vidi, kaj vse lahko eksplodira, kako razširjeno je nezadovoljstvo, kako nepogrešljiv je dialog, kako nujno se morajo strezniti zlasti politika in njeni kompanjoni.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.