Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

7. 10. 2010  |  Mladina 40  |  Kolumna

Preveč se potepajo, kam jih postaviti

Druga beseda za norme življenja, ki se sliši vedno pogosteje in vedno pozitivno, je seveda integracija. Integracija kot pojem svobode, integracija v eni smeri, ne v različnih, morda nasprotnih.

Sta dve vrsti ljudi, ki smo jim zavestno spremenili ime: črnci in Cigani. Uporabil sem imeni, ki sta se držali dolgo in se odločno spremenili, a sem to storil zaradi zgodovinskega opisa, ne zaradi odpora do spremembe imena.
Ko so se v šestdesetih letih prejšnjega stoletja izboljšale razmere za črni del Amerike, so se tudi sami Afroameričani najraje imenovali tako, kot je zgodovinsko najstvarnejše. V nekem mestu države New York so celo zahtevali, da se iz javnih knjižnic odstranijo dela ameriškega klasika Marka Twaina, ker je uporabljal izraz negro. Črnci niso več hoteli biti črnci. Potem pa niso bili zadovoljni niti s tem, da bi jih imenovali črni Američani. Naposled so dobili ime, ki je v rasnem smislu najprikladnejše in ki se zdaj drži tudi predsednika Baracka Obame. Zdaj se počutijo mirne, saj so povezani s svojo pradomovino.
In tu so še Cigani. Imenoval jih bom tako ne zaradi tega, ker so stoletja veljali za takšne. Poudaril bom, da to ni vedno in povsod veljalo za zaničevalno. Sta vsaj dva primera, ko je bilo to ime izgovarjano vzhičeno ali s spoštovanjem. Seveda gre pri tem za tiste, ki si globljo resnico najraje prikličejo na pomoč, ker ji s svojim delom služijo.
Prosper Mérimée je našel v ženskem liku Ciganke nekaj globoko neodvisnega. Tako je nastala Carmen, ki jo je potem Bizet še močneje upodobil v svoji operi. Gre za eno najmočnejših del svetovnega opernega repertoarja, ne pozabimo. Še več, gre za ženski lik, ki odkriva neodvisnost čustev in osebno svobodo, postavljeno nad vse drugo.
Nekoliko pred Mériméejem in Bizetom je Aleksander Puškin spesnil svojo čudovito poemo Cigani. Njegova Zemfira je vdana svojim čustvom, zunanji svet - mladenič, ki je stopil med Cigane - pa njenega čustvovanja ne more doumeti, ne more razumeti, da junakinja lahko »drugega ljubi, umira, ko ljubi«. Cigani, ki ga obkrožajo, so mirni in globoko vdani v svoje življenje, zunanji svet pa se jim zdi prazen.
Mériméeju, zlasti pa Puškinu se zdijo Cigani lepi kot pesem, kot nekaj v navadnem svetu nepojmljivega. Takšen je, domnevam, tudi lik, ki ga v sijajni baladi za violino poustvarja precej pozneje Ravel. In potem pride še naš predsednik, menim seveda Drnovška, ki mora vpiti na vaščane na Dolenjskem, naj pustijo Cigane pri miru, če sebe še štejejo za kristjane!
Zdaj nastajajo zaradi Ciganov, ki jih moramo imenovati z novim uradnim imenom Romi, velikanske družbene težave po vsej Evropi. Kar sta jim z organiziranimi izgoni priredila Sarkozy in Berlusconi, predvsem prvi, je samo vrh ledene gore. Tudi tisti, ki branijo Rome in njihove pravice, ne razumejo globine problema. Izganjajo Rome v njihove »pradomovine«, ki to niso. Ne le zato, ker je pradomovina, iz katere so Romi prišli pred petimi stoletji ali še več, zelo daleč, marveč ker jih v sedaj domišljenih domovinah - na Balkanu - nič bolj ne marajo kot Zahodna Evropa. Vračanje, tudi v nemškem primeru, je enako zasmehovanju! Vsi vedo, da na Kosovu, kamor jih vračajo, pri večinskem narodu, Albancih, tudi niso zaželeni!
Gre za psihološko pomoto, ki nastaja iz nasprotij v razumevanju načina življenja. Vsi evropski narodi - ponavljam vsi - prilagajajo svoje življenje geografsko. Angleži so na svojo domovino vezani s pametjo in z dušo, če pa se selijo v nove svetove, si tam uredijo življenje po anglosaško.
Romi so, kolikor vem, edini narod, ki je vezan na način življenja, ne na ozemlje. Tudi Puškin jih je videl tako in se navduševal prav nad to njihovo posebnostjo. Druge to moti, a so tudi sami Cigani želeli, da jih vidijo drugačne, kot so bili doslej in po svojih običajih še vedno so. Zato se tudi sami strinjajo, da niso Cigani, marveč nekaj novega. Še zlasti, ko se pojavljajo osebnosti evropskega življenja, ki začnejo tako kot naš nacionalistični politik zmerjati Rome, če jih kdo le omeni. Takšni gospodje se ne bi ustavili niti, če bi se takrat na Dolenjskem res zgodil linč.
Imamo torej dve predstavi o Romih. Po eni so neizrecen cilj svobode. Tako jih je videl Puškin, verjetno med svojim potepanjem po Kavkazu. Tako je podobo svobodne ženske pri Romih poustvaril Bizet. Ali pa imamo pred sabo podobo, ki si jo je ustvaril povprečni Evropejec - vidi le nevšečnosti, ki prihajajo s posebnim, polnomadskim načinom in pojmovanjem življenja med Romi. Govori se, da smo stopili v dobo vse večjega individualizma. Kaj še! Smo pod diktaturo navad, nobena navada v Evropi pa ne dopušča svobodnega načina življenja. Svobodnega v smislu resnične osebne svobode, brez pritiska navad, ki jih imenujemo civilizacija.
Druga beseda za norme življenja, ki se sliši vedno pogosteje in vedno pozitivno, je seveda integracija. V Nemčiji razpravljajo o integraciji Turkov, če želijo ti normalno živeti med Nemci. Integrirati se morajo Turki, ne Nemci, prvi v druge ali vsaj ob teh drugih. Integracija kot pojem svobode, integracija v eni smeri, ne v različnih, morda nasprotnih.
Največja težava z Romi je v tem, da niso vložljivi v našo shemo narodov ali pa kratko malo ljudi. So presneto drugačni. Imel sem dobrega znanca, srbskega Roma, ki je doktoriral in veliko vedel. O svetu in o svojih Romih. Imel sem občutek, da je ljudi okoli sebe, če so bili iz tega ali drugega naroda, dobro razumel. Ne vem pa, ali sem jaz dobro razumel njega in njegove. To seveda v današnjem globalnem svetu ne bi smelo biti pomembno. Toda ali res imamo globalni svet? Ali pa se bo svet moral sporazumeti, če bo kdo ostal drugačen od vseh drugih. Tudi denimo Madžari, ki brez Romov ne bi nikoli imeli Bartokove glasbe.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate prijaviti. Prijavite se . Ostala ponudba naročniških paketov se nahaja TUKAJ.

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Spletna Mladina - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.