Grega Repovž

Grega Repovž

14. 10. 2010  |  Mladina 41  |  Uvodnik

Kako?

Nova družbena pogodba? Druga republika? Nov politično-ekonomski sistem? Nov kapitalizem? Kapitalizem s človeškim obrazom? Nova socialna država? Nova politična stranka? Nov politični razred? Nova etika? Nova solidarnost?
So to premočni izrazi? Nova družbena pogodba, na primer, ki so jo večkrat omenjali ugledni analitiki, zdaj pa jo je na novo artikulirala Spomenka Hribar, dobiva javno podporo. Podobno je bilo s pobudo filozofa Mladena Dolarja, ki je rekel, da bo treba ustanoviti novo stranko. Tudi to pobudo je podprlo veliko ljudi. O drugačnem kapitalizmu, ki ga potrebujemo, poteka razprava že dolgo. V tem, da takšen sistem, kot smo ga imeli, ni več vzdržen, razprava ne poteka več - le še kakšen trdobučen kolumnist je pripravljen zagovarjati logiko trga kot svete krave.
Kaj je torej tisto, česar si tako želimo? Neki nov družbeni red? Nekateri poudarjajo enakopravnost. Drugi solidarnost. In vendar se v besede ne gre zaletavati. Nova družbena pogodba je pompozna besedna zveza. Liberalno mislečega odbija. A zato tistega, kar naj bi predstavljala, torej odmik od današnje družbe, ne gre zavračati.
Jože Vogrinc je pred kratkim vse te zahteve, želje opisal s preprostim stavkom: »Gre za vrednote.«
Tudi vrednote so bile prevečkrat zlorabljene, da se ob tej besedi ne bi zdrznili. A dejansko gre za vrednote. Ne gre za nove, druge vrednote, ampak za vrednote, ki so že ves čas tukaj, ki so v resnici del vsakdanjika, vsakogar, pa so se v preteklem obdobju umaknile pohlepu, tekmovalnosti, zapovedani sreči, zapovedani lepoti in vsemu, kar je prinesel vrtiljak potrošništva. Da postane nekako spet jasno, kaj je dobro ali prav, kje so meje, za kaj si je vredno prizadevati, živeti. Za to gre.
Gre torej za preprosto nalogo. Le živeti in uveljavljati je treba te vrednote, ki uravnovesijo družbe ravno tja, kje želijo biti. Je res preprosto? Ni. Verjetno ni bolj zahtevne stvari.
Pa ne zato, ker bi ljudje v vrednote ne verjeli. Ta kriza je vse streznila. Ni torej težava v tem, da ljudje v skladu s temi vrednotami ne bi želeli živeti. Težava se skriva v tem, da smo posamezniki in družbe ravno prav še ujeti v tisti sistem, v katerem nam je v njegovem propadanju nelagodno, a iz njega preprosto ne moremo. Gre za način nakupovanja. Gre za način potovanja. Gre za način napredovanja. Gre za način zadovoljevanja potreb. Gre za način dosedanjega zadolževanja. Gre za način druženja, socializacije. Gre za način samorealizacije v družbi. A to je na osebni ravni. Še večji problem je država kot taka. Mar niso današnji izobraževalni sistemi v svoji trdi tekmovalnosti tisti, ki vsajajo v družbo že vse, kar bi zdaj radi zavrgli? Mar niso današnji načini nagrajevanja in stimuliranja zaposlenih tisti, ki spodbujajo ljudi, da preživljajo življenje v službi, da se jim zasebno in poklicno življenje dejansko obrneta, da še samim ni več jasno, kaj je zaradi česa, so v službi zaradi tega, da lepo živijo, ali živijo in spijo zato, da lahko dobro delajo? Seveda se vse konča pri merilu uspeha družb, torej pri vsakoletnem odstotku gospodarske rasti.
Za uveljavitev te družbe, kjer se bo posameznik torej počutil osebno varen - saj za to gre -, je dejansko nujen velik obrat, nujen je tudi program. Družba je danes prežeta z nečim drugim. In tisto nekaj, ki se razteza od tekmovalnosti do pohlepa, je danes vgrajeno v zakone, zakonske akte, pravilnike, v način komuniciranja, v odnose na različnih ravneh.
Nova družbena pogodba? Kako se to, tisto imenuje, je res vseeno. Je pa to program nekakšnega prekvašenja družbe. Morda je le še eno skupno točko mogoče iz dosedanje razprave izluščiti tako jasno kot vrednote: in sicer socialno državo.
Najlaže bi seveda bilo, če bi se zgodilo nekakšno zborovanje v Cankarjevem domu, tam bi neka skupina uglednih predstavila zamisel, jo dala v javnost in začela bi rasti ta drugačna družba vrednot. Takšen trenutek v zgodovini posamezne družbe nastopi le redko, danes bi težko uspel. Poleg tega je bilo to prevečkrat zlorabljeno, da ne bi zbujalo nezaupanja. Ali pa da bi to uveljavila kar politika. Vendar politika prav tako ne kaže moči, poleg tega nima zaupanja državljanov, ni tista, ki bi smela prevzeti to nalogo. Politika je tista, ki je države v to pripeljala. Pri čemer je treba biti jasen: odgovornost še zdaleč ni enakomerno razporejena, odgovornost konservativne neoliberalne politike je neprimerno večja. A tudi levica je na tem testu padla.
Toda ne glede na to: danes ni več vprašanje, kaj, ampak kako to izpeljati.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.