Janko Lorenci

Janko Lorenci

28. 10. 2010  |  Mladina 43  |  Kolumna

Angelov je malo

Vera v družbeno poštenost peša

/media/www/slike.old/mladina/pamflet.jpg

© Tomaž Lavrič

Pošten je človek, ki te ne ogoljufa, okrade, zavede, se ti nevarno zlaže, tudi če bi mu to koristilo. Poštenjak spoštuje zakone in večino božjih zapovedi. Pošten človek je bolj ali manj pošten tudi do samega sebe, kar včasih ni lahko.
Poštenost je nenehno na preizkušnji. Na osebni ravni zlasti, če ti grozi kaj hudega ali se ti ponuja velika korist. Poštenost se najbolj kaže v takih izrednih okoliščinah. Drobne nepoštenosti pa imamo na vesti skoraj vsi; angelov je malo. Zato od drugih angelskosti ne pričakujemo.
Poštenost je še zmeraj nekaj, kar se v osebnem in javnem življenju ceni. Če za koga rečemo, da je pošten, je to pozitivna in pomirjujoča oznaka, ki pomeni, da je stik s takim človekom nenevaren, pogosto prijeten. Seveda so tudi izjeme; človek, zaprt zaradi umora iz ljubosumja, je lahko skrajno pošten, a je bil za nekoga vendarle zelo nevaren.
Označevanje z (ne)poštenostjo je pomemben znak razločevanja. Ni nujno, da je poštenjak upoštevana, spoštovana osebnost samo zaradi te lastnosti, priporoča pa ga vsekakor. To pomeni, da moralnost ohranja veljavo.
To hkrati pomeni, da v osebnem in javnem življenju velja predpostavka poštenosti - pričakuje se, da ti sosed, prodajalec, davkar, popisovalec nepremičnin ne bodo hote škodovali. Predpostavlja se tudi legitimnost, pravičnost, enaka veljava za vse ... zakonov in ureditve nasploh. Se pravi njihova poštenost, čeprav se ta beseda v taki zvezi redko uporablja. Brez te predpostavke bi bilo hudo - izginilo bi elementarno zaupanje med posamezniki, zaupanje v institucije in v družbo nasploh. Potem bi bilo treba vse uravnavati s predpisi, kar je nemogoče, ali pa uvesti strahovlado, v kateri bi zaupanje nadomestil strah. Skratka, poštenost proizvaja zaupanje, brez osnovnega zaupanja pa normalno življenje ni mogoče.
Bolj ko je sistem, v katerem živi skupnost, nemogoč ali v praksi oddaljen od razglašenih načel, bolj trpita poštenost in zaupanje. To so sicer izmuzljive reči. Vendar se zdi, da je trdi komunizem kvaril ljudi tudi na individualni ravni. V Vzhodni Nemčiji je na primer mrgolelo špicljev. Po malem je to veljalo tudi za Slovenijo, čeprav je bil naš socializem k sreči mehkejši. Veliki večini se je dolgo zdel samoumeven in večen, o njem je začela dvomiti šele proti koncu 80. let. Pri tem so jo morda bolj kot dvomi o poštenosti ureditve navdajali dvomi o njeni učinkovitosti.
Zdaj, v demokraciji in kapitalizmu, je vtis nasproten: bolj se dvomi o poštenosti delovanja sistema, čeprav je tudi mnenje o njegovi učinkovitosti čedalje bolj na psu.
Vzroke za pešanje zaupanja lahko pogojno razdelimo v tri velike sklope. Prvič, čedalje trši kapitalizem, tesno povezan z neoliberalizacijo (to velja za ves Zahod). Drugič, nečisto, zanikrno uvajanje slovenske inačice kapitalizma (zlasti blodnjaki privatizacije), povezano s šibko pravnostjo. Tretjič, kriza, ki je slabosti bolj razgalila, poslabšala življenje in ustvarila svoje specifično ozračje.
Posledice: širjenje prepričanja, da je ureditev gnila, da so »oni zgoraj« vsi enaki in spečani, da poštenja ni. Naraščajo dvomi o kapitalizmu in demokraciji, pa tudi o načinu reševanja krize, ki prizadeva predvsem delovno silo.
Zato se težave selijo v globino družbe. Če se socialne razmere zaostrujejo, če ni zaupanja v elite, če družbena solidarnost peša, če je vse eno samo tekmovanje v prostoru z mlahavimi pravili in pogosto dvojnimi merili, postaja čedalje pomembneje preživeti; kako, na kakšen način preživeti, pa se umika v ozadje. Domnevati je mogoče, da poštenost - čeprav se vrednote in z njimi povezane drže menda spreminjajo zelo počasi - nazaduje tudi v srednjih in nižjih plasteh družbe.
Morda lahko postavimo trditev, da razpuščeni kapitalizem in šibka pravnost ljudi tudi na individualni ravni frustrirata in kvarita bolj kot socializem. V socializmu so bili ljudje revnejši, a v veliki večini bolj enaki, to pa zelo vpliva na družbeno razpoloženje. Tito in deloma tudi oblast sta bila dolgo doživljana kot razsvetljena monarha. Pri sedanjih elitah je te razsvetljenosti v očeh večine čedalje manj. V socializmu so se sistemske in konkretne anomalije laže skrivale, ker ni bilo demokracije. Zdaj prihajajo na dan, odzivi nanje pa so prešibki ali prepočasni. Ljudstvo čuti ob tem nemoč in frustracije, ki se pretvarjajo v mešanico pasivnosti, agresivnosti in egoizma. Neoliberalni duh časa zadnji dve drži priporoča, poštenost je zanj staromoden pojem.
Večina prebivalstva doživlja po Janševem mandatu glede poštenosti in dobronamernosti oblasti že drugo razočaranje. Sedanja se zdi bolj demokratična in sposobnejša od prejšnje, vendar je podobno okužena z neoliberalnimi dogmami, zraven pa obremenjena še s krizo in z njeno imanentno histeričnostjo. Nezaupanje v poštenost celotnega delovanja družbe, ki ga sproti hranijo vedno nova grda razkritja, se neizbežno krepi.
Najbrž lahko rečemo, da celota ni tako gnila, kot to izraža splošno občutje. Toda tako prepričanje ima ne glede na to negativno moč. Oblast jo podcenjuje. Malo se je začela truditi (zapora tajkunskih kreditov, ustanovitev »fbi«, omejitev menedžerskih plač podjetij v državni lasti, Zalarjevo povezovanje institucij pregona itd.), a ti poskusi so očitno premalo, da bi spremenili javno mnenje. Obnavljanje družbene poštenosti, če rečemo temu tako, mora postati enakovreden, in to demonstrativen element reševanja krize. A tak zasuk je težaven zaradi prepleta staro-novih anomalij, nujnega upoštevanja pravnosti, ki zahteva trdne dokaze, prepoved retroaktivnosti itd., in zaradi potrebnih sprememb v glavah, zlasti glavah politike. Ta bi se morala zavedati, da javnost njeno šibko aktivnost dojema kot spečanost.
Nastaja nevarna klima, ki kliče k večji družbeni higieni z ostrejšim kaznovanjem, zaostritvijo nadzora, odpravo svetih krav, drugačno razporeditvijo bremen ..., hkrati pa ustvarja prostor za manipulacije, lov na čarovnice, demagogijo. Zmeda je velika.
Dvomi o družbeni poštenosti - sistemski in individualno kriminalni - so huda ovira za reševanje krize, za reforme, socialno dogovarjanje. V kaj se bodo iztekli, je najbolj odvisno od politike.
Ta vlada ima srečo, da večina v Janši ne vidi alternative; nima ga ne za učinkovitejšega in ne za bolj poštenega. Janša osebno nenehno lebdi v oblaku sumov orožarske afere, polaščanja medijev, Patrie ... Nasprotno pa nihče ne dvomi o Pahorjevi osebni poštenosti. To tudi po zadevi Dimic, ki je nevarno zasmrdela tik ob njem, ostaja velika prednost v času, ko je Zahod zabredel tako globoko, da pri politikih (menedžerjih, bančnikih ... ) za zveličavno razglaša le učinkovitost. Toda učinkovitost in poštenost bi morali biti pri vseh funkcijah nerazdružljiv par, te stvari spadajo skupaj. Poštenost ni staromodna.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.