28. 10. 2010 | Mladina 43 | Kolumna
Kredibilnost
Vlada, Banka Slovenije, biznis in poslovne elite morajo predvsem zadovoljevati in obvladovati krizna pričakovanja. Ekonomija je spet dokazala, da je pri finančnih procesih odločilna predvsem psihologija.
V slovenskem parlamentu poteka v tem obdobju najpomembnejša letna političnoekonomska razprava. Njeno izhodišče je Proračunski memorandum, temeljni vladni akt ekonomske in javnofinančne politike, pa tudi anticiklične in razvojne politike države. Vlada se je z njim znašla v drugi polovici svojega političnega mandata, ko bi morala dokončno prepričati domače volivce, bruseljsko administracijo in svetovne finančne trge, da ima kredibilno strategijo izhoda iz krize. V precepu teh treh javnosti, ki imajo različna pričakovanja, pa je lahko oblika pomembnejša od vsebine, dobro komuniciranje od izvedbe in nekonvencionalni ukrepi od samoumevnih stališč. Nekaj pomembnih odločitev je v sedanji razpravi ostalo prezrtih. Ena od njih zadeva dinamiko in način fiskalne konsolidacije, druga pa naš odnos do ključnih javnosti. V obeh primerih je ključno obvladovanje kriznih pričakovanj.
Danes je jasno vsaj troje. Pretekli razvoj smo gradili na pretiranem zadolževanju, navidezno racionalne odločitve posameznih subjektov pa so privedle do kolektivne neracionalnosti. To je preprosto narava tržnih poti odločanja in tu ni pomoči. V negotovih kriznih razmerah prejšnji optimizem zamenja pesimizem in strah pred tveganji, hkrati izgubljamo kriterije poslovnih in političnih presoj. Bilance podjetij in države preprosto ne odražajo pravih vrednosti premoženja, poslovnih sposobnosti in možnosti zasuka. Oboje otežuje učinkovito ukrepanje in obvladovanje pričakovanj. S stališča kriznega menedžmenta, kjer je kredibilnost ključna, pa je to usodno. Če smo pred več kot dvajsetimi leti zamejili inflacijo, ko smo doumeli psihološko skrivnost inflacijskih pričakovanj, postaja v sedanjih razmerah ključno obvladovanje kriznih pričakovanj.
To je najprej pomembno za verodostojnost protikriznih politik pred domačo politično javnostjo. Vlada ima pred seboj še dobro leto aktivnosti, pozneje bo lahko samo že žela. In bilo bi prav, če bi namesto širitve nabora vseh mogočih projektov stavila na tiste, ki jih še lahko obvlada. Osredotoči naj se na dva cilja (obnova rasti in zaposlovanja), največ tri sistemske projekte s hitrimi multiplikativnimi učinki, pripravo velikih reform (zdravstvo, pokojnine, energetika, prometna infrastruktura) pa naj sistematično zoži in odloži sprejemanje težavnih političnih odločitev. Svoj politični kapital, kolikor ga še ima, naj skoncentrira na najpomembnejše projekte. Tako bo koristila sebi in še najmanj škodovala državi.
V razmerju do EU velja podobna logika. Evropska komisija zaradi fiskalne in dolžniške krize stopnjuje ekonomski in proračunski nadzor. Uvaja nekakšen »evropski semester«, ki opredeljuje v okviru nadzornega cikla vrsto novih protokolov. Želi večjo realno konvergenco in fiskalno harmonizacijo, kar naj bi znižalo dolžniška tveganja članic in celotne EU. Za EU je značilno, da je sprva postavila ostre zahteve fiskalne konsolidacije, toda vseeno je članicam prepustila določeno časovno prilagajanje in tudi načine stabilizacije. Če sledimo nekaterim primerjalnim analizam Rogoffa in Reinhardtove (This time is different, 2009), potem sta najboljši odgovor na krizo sprememba tečaja in eden najslabših radikalno uravnoteženih proračunov, nekje vmes leži menedžiranje plačilnih bilanc in plač na trgu dela. Valutne spremembe, zlasti pretekla depreciacija evra, ki jo je spodbudila in izkoristila Nemčija kot vodilna izvoznica, koristi delno tudi nam. Toda valutna politika evra in ECB sta tukaj prešibka člena za evropski zasuk.
Prehitra fiskalna konsolidacija pa je lahko škodljiva, za EU in za nas. In tu bi morali obstoječo fiskalno konsolidacijo podaljšati do leta 2015. Polno dolgoročno vzdržnost javnih financ, vključno s fiskalnimi pravili, pa bi morali postaviti v obdobje 2015-2020, kjer so že vštete tudi vse strukturne reforme z dolgoročnimi finančnimi in socialnimi učinki (pokojninska in zdravstvena reforma). Pri tem je pomembneje, da se držimo ciljev in zavez, ki jih dejansko lahko izpolnimo. Naša mednarodna kredibilnost se namreč meri glede na uresničljivost ciljev, ki smo si jih zastavili, in manj glede na sledenje splošnim usmeritvam EU ali pa drugih mednarodnih ustanov (OECD, WB, IMF). V nadzornem postopku EU moramo predvsem znati pojasnjevati, zakaj morebitna odstopanja od splošnih zahtev, kako jih obvladujemo in s kakšnim tempom jih bomo odpravljali. EU od nas zahteva predvsem sposobnosti, da obvladujemo anticiklično in razvojno politiko. Pomembna so sredstva in poti naše ekonomske politike, manj pa slepo sledenje splošnim ciljem in prevladujočim usmeritvam drugih.
Podobno velja za odzivnost »finančnih trgov« in bonitetno oceno države. Tu gre predvsem za presojo naše skupne zadolženosti in sposobnosti odplačevanja razkritih in prikritih dolžniških zavez in obveznosti. Štejejo vsi posli z državno garancijo ali pa kvazi prenosi obveznosti na odvodna državna podjetja ali agencije. Značilen primer je danes DARS, jutri HSE in nove družbe za gradnjo prometne infrastrukture. Naša država je majhna in zadolžena navzven. To pa je veliko bolj problematično kot na primer dramatično notranje zadolževanje velike Japonske. Prostor za novo neto zadolževanje je s tega vidika sila majhen, lahko ga zapolnjujejo samo pregledno vodenje projektov, jasne in trdne razvojne strategije in različne oblike javno-zasebnega partnerstva. Toda infrastrukturni in energetski projekti, ki vključujejo tudi zeleno obnovo stavbnega fonda, so klasično antirecesijsko gonilno kolo in zanje potrebujemo do leta 2020 okoli 12 milijard EUR (4,5 za državne ceste, 5,5 za železnice in 2 za energetiko). Britanska vlada začenja s projekti za 200 milijard in tudi zanje potrebuje tržne vire, podobno velja tudi za druge države in njihov razvojni cikel.
Problem vladne javnofinančne konsolidacije ni toliko restriktivnost, temveč kredibilnost. Premajhna ambicioznost ni v ciljih hitrejše reforme javnih financ, temveč v obvladljivosti stabilizacijskih in razvojnih politik. Vlada, BS, biznis in poslovne elite morajo predvsem zadovoljevati in obvladovati krizna pričakovanja. Ekonomija je spet dokazala, da je pri finančnih procesih odločilna predvsem psihologija. Tu ne zmagujejo pridni in delavni, temveč predvsem tisti, ki so vešči te magije in znajo začarati druge.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.