4. 11. 2010 | Mladina 44 | Kolumna
Vsi naši premieri
Trije so bili bledi, dva puščata za sabo močan pečat, Pahorja končna ocena še čaka
© Tomaž Lavrič
Premier Borut Pahor je na tiskovni konferenci prejšnji petek rekel: V krizi si ali popularen ali uspešen. Oboje ne moreš biti. Jaz sem se odločil, da bom uspešen.
To bomo jasneje videli ob koncu mandata. Že zdaj pa ga je zanimivo primerjati z drugimi dosedanjimi premieri.
Doslej smo jih imeli šest: Peterleta, Drnovška, Ropa, Bajuka, Janšo in Pahorja. Bili so zelo različni, delovali so v zelo različnih razmerah. Država je v teh šestih mandatih prehodila pot, ki se je začela s krizo, se nadaljevala z dokaj dolgim obdobjem rasti in stabilnosti in se trenutno spet pogreznila v krizo. Obe krizi sta bili neizbežni; prva je bila posledica ločitve od Jugoslavije in spremembe sistema, druga globalne krize. Družbeno ozračje je bilo v prvi krizi bolj optimistično kot v sedanji - bili smo v zagonu osamosvojitve in blagrov, ki smo jih pričakovali od demokracije in kapitalizma.
Lojze Peterle je bil medla figura v pomembnem času. Dogajanje so bolj vodili drugi. Skromne voditeljske sposobnosti je potrdil kasneje, ko je polagoma potopil krščansko demokracijo in tako pomagal napraviti prostor za razmah SDS. Peterle deluje navzven zmerno, kar je včasih varljivo. V njegovem mandatu sta se začeli denacionalizacija in privatizacija, obe trajni vir težav in anomalij. Peterle je kot premier poklical v državo razvpitega in zdaj že lep čas skesanega neoliberalca J. Sachsa.
Janez Drnovšek je med vsemi premieri ostal ljudstvu v daleč najboljšem spominu. Bil je voditelj po meri Slovencev - zadržan, bolj redko nastopajoč, malce skrivnosten. Osebno je bil liberalen, sicer pa pragmatičen, praviloma iščoč sredino in kompromise. Razvoj pod njim je bil gradualističen in socialdemokratski, čeprav je že kazal prve znake občutljivosti za neoliberalne nauke. Gospodarski stroj, v marsičem podedovan iz socializma, je še dobro deloval, socialna država je bila še trdna postavka. Hkrati so se postopoma kotile današnje slabosti (klavrna pravnost, klientelizem itd.)
Njegov odhod s premierskega položaja je bil začetek konca LDS. Drnovšek je bil lepilo; ko je odšel, je popustilo.
Kot predsednik države je Drnovšek izgubil del nekdanjega čara, težko opredeljive mešanice operativne premierske moči, tehnokratskih in političnih sposobnosti ter slovesa preudarnega politika. Karizmatičen sam po sebi ni bil. Njegova navzočnost je nekako poosebljala in jamčila za normalnost, stabilnost političnega, gospodarskega in siceršnjega življenja. Deloval je kot izrazit stabilizator družbe. Zgodba o uspehu in predstava o Sloveniji kot predvidljivi, zanesljivi državi ostajata tesno povezani z njegovim imenom.
Andrej Bajuk je vladal zmedeno, neartikulirano in nesamostojno - iz ozadja je odločal Janša. V kratkega pol leta je napravil tak kažin, da je LDS dobila neponovljivih 36 odstotkov volilnih glasov.
Anton Rop je postal premier sredi nedokončanega Drnovškovega mandata. Bil je dober tehnokrat in državni sekretar, a slab, samoljuben premier, ki ni zmogel zapolniti Drnovškovih čevljev. Če se je v Bajukovem času v vladni palači jecljalo, se je v Ropovem rohnelo.
Janez Janša je bil po svoje najizrazitejši slovenski premier. Bil je tako rekoč obsojen na še en mandat, saj mu je šlo na roko vse - gospodarski razcvet, začetna priljubljenost, težave levice. Vendar je na volitvah 2008 izgubil, ker ni izpolnil obljub o novi poštenosti, ker je strahoval medije in druge sfere, zganjal klientelizem, poskusil kot prvi slovenski premier resno uvesti neoliberalizem. Kot premier je dokončno zamudil priložnost, da postane normalen, morda celo velik politik in doseže višave iz osamosvojitvenega časa.
Če bo izgubil na še enih volitvah, bo v resnih težavah. Njegov politični zaton ali celo odhod iz politike bi bil za desnico vsaj tako pomemben, kot je bil Drnovškov za levico, za Slovenijo v celoti pa dobrodejen. Janša nenehno obnavlja pretirano politično polarizacijo, usmerja pozornost v preteklost, histerizira družbeno ozračje, je nagnjen k neoliberalizmu ...
Dokler bo pomemben politik, se bo Slovenija težko politično in duhovno modernizirala. Mož betonira sedanjo desnico, hkrati pa je alibi za levico; dokler je tu, lahko levica trdi, da je bolj demokratična in da je to že dovolj - čeprav ni.
Janša je izdelan politik, ki se ne bo več bistveno spremenil. To ga odsvetuje kot človeka na vrhu oblasti. Kljub temu nekako ohranja videz odločnega Voditelja, v krizah za množice vedno mikavnega. Njegova negativna moč je velika; je odličen rušitelj in slab graditelj.
Borut Pahor ima smolo, da je padel v verjetno najtežje obdobje neodvisne Slovenije. Ali bo dobil še en mandat, je odvisno od gibanja krize in sposobnosti vlade, da omili socialne konflikte in zbudi vtis, da se trudi za večjo družbeno pravičnost in poštenost. Za zdaj ji gre to bolj slabo od rok.
Pahor je nekakšen slovenski Blair, se pravi dokaj zakrnel socialdemokrat. Zato je v krizi, ki v marsičem odloča o naravi slovenskega kapitalizma, dvorezen politik. Voditelj za krizne čase po prevladujočem mnenju ni. Vendar morda noben dosedanji premier ne bi tako vztrajal pri reformah, kot to počne Pahor. Toda reformnemu svežnju grozi, da se bo razpočil - vlada večine ne zna prepričati, da je treba začasno kolektivno nekaj žrtvovati. Reševanje krize je med drugim stvar psihologije in v tem pogledu deluje Pahor slabo - prisvojil si je vlogo kriznega menedžerja, ki je ne obvlada, s težavo kroti populista v sebi in seje negotovost. Po avtoritarnem Janši pomeni olajšanje - zdaj se nihče ne boji kritizirati oblasti. Toda večja demokratičnost je v takih časih premalo.
Preboj v odnosih s Hrvaško - velik Pahorjev osebni uspeh - je pokazal, da mu odločnosti ne manjka. Premišljenosti pa zelo; pogosto je žrtev svojega ega, patetike, želje po zbujanju hitrih učinkov in uživanja v svojih retoričnih sposobnostih. V tem je ostro nasprotje Drnovška pa tudi Janše, ki neguje videz osebne askeze. Če se za Pahorja zdi, kot da hkrati s sojem žarometov ugasne tudi sam, bi za Janšo rekli, da je človek teme, ki ga svetloba moti, zato na njej nerga, in spušča žolč.
Njegova stranka, ki jo po svoje uničuje, ker ji jemlje identiteto, ne zna živeti brez njega, njegovega šarma, šopirjenja, zaletavosti, svojevrstne prostodušnosti, za katero ne veš dobro, ali je pristna ali zaigrana. Enoplasten Pahor ni.
Premierov si po njihovi uspešnosti ne bi upali razvrstiti. Trije (Peterle, Bajuk, Rop) niso za sabo pustili nobenega pečata, dva pa izrazitega, čeprav zelo različna. Pahorja končna ocena še čaka, zagotovo pa spada v drugo polovico.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.