Grega Repovž

Grega Repovž

11. 11. 2010  |  Mladina 45  |  Uvodnik

Kraja zgodovine

V razpravi o imenovanju Branka Masleše za predsednika vrhovnega sodišča na zasedanju državnozborske komisije za peticije se je v sredo oglasil poslanec Franco Juri. Seveda je šla razprava tudi v komisiji v smeri lustracije Masleše kot hudokomunista v tistem slaboumnem slikanju zgodovine, kjer SDS določa, kdo je bil predstavnik bivšega režima, kdo ni bil, pri čemer so dejstva o obojem, o tistem času in o tem, kaj je kdo takrat počel, v resnici popolnoma nepomembna. Zakaj poudarjamo slednje? Očitki Masleši se nanašajo na prvo polovico osemdesetih let, torej čas, ko je na primer mladokomunist Janez Janša ravno dobro odvodil brigado v Jajce. Ampak za SDS je to, kaj so njeni člani sami počeli v tistem režimu, nepomembno. Jurišnika SDS Vinka Gorenaka, ki preganja predstavnike bivšega režima kot za šalo, na primer nič ne moti, da je bil sam takrat ljudski miličnik, torej predstavnik represivnega organa režima. Z njegovega vidika seveda.
A Juri se je v svojem pomirjujočem slogu odločil povedati zgodbo iz tistega časa. Svojo zgodbo: »Leta 1983 se je, prvič v jugoslovanskem prostoru, pojavila Mladinina peticija za odpravo smrtne kazni. To je bila peticija, ki jo je podpisalo približno tisoč državljank in državljanov Slovenije, med prvimi podpisanimi sem bil tudi sam. Ker sem kot učitelj namenil nekaj ur pouka geografije odpravi smrtne kazni, sem imel zaradi tega sitnosti. Prišla je policija in me zaslišala, zaslišala ravnatelja, dobil sem opomin, imel sem pač težave zaradi nasprotovanja smrtni kazni. V tem državnem zboru je kar nekaj podpisnikov te peticije. Vem, da jo je podpisal kolega Anderlič, vem, da jo je podpisal kolega Gantar. Ne vem pa, koliko podpisnikov bi našli v vrstah Slovenske demokratske stranke. Zato sprašujem: gospod Gorenak, ali ste vi podpisali takratno peticijo za odpravo smrtne kazni? Gospoda Jerovška sprašujem: ali ste vi podpisali takratno peticijo proti smrtni kazni?« Na tej točki se velja ustaviti. V tem citatu se namreč skriva razlika med tistimi, ki si pravico do razlage zgodovine pripisujejo in prisvajajo, in med tistimi, ki so to zgodovino delali. S katero besedo je opisal Juri srečanje z »oblastjo«? »Sitnosti sem imel.« Nobenega samopoveličevanja, nobenega heroizma.
In ravno v tej točki razlikovanja med enimi in drugimi je Juri nadaljeval svoj nastop: »Nekaj bi rad pojasnil. Mi, ki smo sodelovali v tisti pomladi, ko so nekateri bili še v partiji, v javnih državnih službah in so nas zatirali zaradi teh idej, nismo nikoli ciljali na konkretnega sodnika ali na konkretnega funkcionarja ali policaja. Mi smo takrat ciljali na sistem, na zakonodajo. Demokratično gibanje, ki je nastajalo, se je potegovalo za to, da bi v sistem vgradili nekaj varovalk, nekaj elementov zaščite ključnih človekovih pravic, kot je pravica do življenja. In javni funkcionarji, javni uradniki, ki so takrat delovali, so delovali na podlagi takratne zakonodaje. Nikoli demokratično gibanje ni mislilo, da so krivi posamezni uradniki, ki izvajajo zakonodajo. Mi smo želeli spremeniti zakon, spremeniti ustavo, spremeniti sistem iz totalitarnega v demokratičnega. In nam je to tudi uspelo.«
Seveda SDS danes slovensko zgodovino gradi na pomanjkljivem zgodovinskem védenju mlajših volivcev in na pozabljivosti starejših generacij. In zato je prav, da se tisti, ki so zgodovino res delali, začnejo oglašati. Ko namreč o preteklem režimu govori Juri, ima vso legitimnost. Gorenak je nima. A Juriju na pamet ne pade, da bi po tem kriteriju razporejal ljudi. Iz preprostega razloga: ker je bilo podpisati peticijo, širiti ideje človekovih pravic in ideje demokracije pač najbolj normalno početje. A danes in preteklih dvajset let bivše komuniste najbolj iščejo prav tisti, ki v času, ko je bilo to še dejanje upora, niso podpisali nobene peticije - ki so ta vlak preprosto zamudili. In to so tisti ljudje, ki še danes ne razumejo, zakaj se je Slovenija lustraciji odpovedala. Odpovedati se lustraciji ne pomeni, da potem to lustracijo izvajaš na način, kot jo izvaja SDS.
Da je bil torej Masleša v prejšnjem režimu sodnik in da je sprejemal razsodbe v skladu s tistim pravnim sistemom, ni in ne more biti krivda. Ne more biti - če pa je, potem naj se s svoje funkcije nemudoma umakne tudi partijska sekretarka Barbara Brezigar, na primer. A problem Barbare Brezigar ni, da je bila v prejšnjem režimu partijska sekretarka, temveč da je njena strokovnost danes globoko vprašljiva. Še več: noben očitek o Masleševi pomanjkljivi strokovnosti ni zdržal niti enega dneva. Zanimivo, tista sodnika, ki danes Masleši očitata, da je deloval v prejšnjem režimu, sta bila takrat njegova kolega, torej sta oba tudi iz bivšega režima - pa sploh nimata težav nastopiti proti tretjemu.
Edino, kar je na tej mizi očitkov ostalo, je, da je Masleša enkrat na hodniku tema dvema kolegoma klobasal neumnosti. To, kar navajata sodnika, res lahko govori le prenapet človek. A za to, da sploh soglašamo s to tezo, moramo verjeti tistima dvema vprašljivima sodnikoma, verjeti pa moramo, da sta si zapomnila celotne stavke izpred 27 let. Pri čemer ne poznamo ne konteksta ne tega, kaj naj bi bila na to rekla onadva, nič. Dovolj za lustracijo nekoga? Kdo je naslednji?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.