dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

11. 11. 2010  |  Mladina 45  |  Kolumna

Konec mimikrije

Če vse poti vodijo do cilja samo z omejevanjem trošenja, brez nadomestnih rešitev na strani povpraševanja, EU grozi nova recesijska spirala

Petkovo srečanje slovenskega političnega vrha na Brdu in srečanje G 20 v Seulu načeloma nimata ničesar skupnega, niti po politični teži niti po vsebinski zastavitvi. V obeh primerih pa bodo sestankovali politiki, ki želijo reševati globalne probleme, da bi prikrili svojo nemoč doma. In obakrat bo v ospredju vprašanje, kako politični izhod iz sedanje krize speljati z ekonomskimi sredstvi, da države na lokalni ali globalni ravni ne bodo postale žrtve še vedno prevladujočih zasebnih finančnih ustanov in njihovih tržnih odločitev. Toda kriza je za sedaj igra z ničelno vsoto, kjer ne morejo vsi zmagovati in nihče ne izgublja. Čas mimikrije in sprenevedanja se izteka. Niti ZDA na globalni, Nemčija na evropski ali kakšna Slovenija na regionalni ravni ne morejo mednarodne kredibilnosti izrabiti za pokritje lastnih nesposobnosti obvladovanja domače krize. In v tem ni razlike med Obamo, Merklovo ali našim Pahorjem in njihovimi navideznimi cesarskimi oblačili.
Slovenski politični vrh na Brdu naj bi potrdil nekakšno soglasje, da Slovenija podpira evropsko finančno regulacijsko in fiskalno reformo. Vlada očitno podpira najostrejše fiskalno discipliniranje članic EU, finančno kaznovanje in celo omejevanje političnih pravic. Argumenti predsednika, za katerimi sicer ne stoji nobena resnejša strokovna in politična razprava, bi lahko bili, da je sledenje Nemčiji in Franciji dobro, ker je to najmočnejši evropski dvojec in naš osrednji ekonomski partner. Slovenija kot majhno odprto gospodarstvo pa bo hkrati najbolj prepričalo zasebne finančne ustanove in trge, če bo imela strogo fiskalno politiko. Oboje naj bi vladi pomagalo, da bi dosegla večjo politično legitimnost svojih reform in razvojnih projektov.
Težava je seveda v tem, da Slovenija pri svojih proračunskih predlogih za leto 2011 in 2012 ni tako pravoverna in da je njena fiskalna konsolidacija do leta 2013 zelo tvegana. Politični labirinti sprejemanja reform pa so v letu 2011 polni ovir, saj opoziciji ustrezata politični kaos in reformna brezizhodnost, z evropskim ali pa domačim pečatom. Vladi bi namesto dolgoročnih sistemskih reform bolj ustrezal kratkoročni nabor uresničljivih projektov. Obama je lahko Pahorju resen opomin, če že ne more slediti Socratesovemu reformnemu stampedu na Portugalskem. Zato nam zagovarjanje evropske fiskalne kaznovalne politike gotovo bolj škodi kot koristi. In nazadnje so evropske reforme institucionalne rešitve in kreativna uporaba potrebne doma, za kar pa sta Francija in Nemčija sijajen zgled, toda v nasprotju s Pahorjevo razlago. Nemčija je danes absoluten zmagovalec evroprojekta, Francija je izsilila vrsto političnih koncesij. Oboje pa gre na račun šibkejših članic.
Evropska reformna agenda ob finančni krizi je sedaj zaokrožena. Ponuja vrsto skupnih regulacijskih mehanizmov in institucij (ESA, ESRB, EBA ...), prisega na večjo transparentnost, odgovornost in preventivno koordinacijo. Stari Pakt o stabilnosti in rasti je prvotno zamejeval evrski monetarni prostor s potrebno fiskalno stabilnostjo in disciplino (pravilo 3/60). Toda sedanja fiskalna in dolžniška kriza je vse skupaj obrnila na glavo. V velikih težavah so Grčija, Portugalska, Irska, pa tudi Španija in Italija. Grška lekcija je pokazala, da rešitve držijo v rokah zasebni finančni trgi, ki določajo ceno sanacije evropske krize, hitrost in smer fiskalnega stiskanja. EU je odgovorila s preventivnim finančnim meddržavnim mehanizmom, ki se sproži ob morebitni fiskalni in dolžniški krizi članic. Toda to očitno ni dovolj.
EU ima pri tem dve poti. Prva pomeni ohlapne proračunske omejitve, kar lahko koristi gospodarskemu oživljanju, ne sproža pa zaupanja finančnih trgov. Zato so stroški financiranja visoki in tveganja fiskalne konsolidacije veliki. Druga smer zagovarja radikalno fiskalno disciplino, ki je edino sprejemljiva za zasebne finančne trge. Portugalska in Irska sta dober primer te dileme. Težava pa je dvojna. Če vse poti vodijo do cilja samo z omejevanjem trošenja, brez nadomestnih rešitev na strani povpraševanja, EU grozi nova recesijska spirala. Če EU v preteklosti ni mogla nadzirati proračunskih omejitev, potem tudi sedanja centralizacija nadzora in sankcioniranja ne bo uspešna. EU je v obeh primerih bližja novi politično-ekonomski krizi kot reševanju sedanje. EU je očitno premalo jasno pokazala, da želi z meddržavnimi institucijami, regulacijami nadomestiti finančne trge in neobvladljivo financializacijo družbe. Toda zato potrebuje na eni strani aktivnejšo ECB in proračun z evropskimi davčnimi lastnimi viri, hkrati pa standardizacijo bolj sofisticiranih fiskalnih pravil in decentralizirano izvedbo ter fiskalni samonadzor.
ZDA imajo jasnejšo vizijo kot EU. Tudi v ZDA prisegajo na obsežno finančno regulacijo in nadzor, toda ključni se jim zdijo monetarni ukrepi in tečajna politika dolarja na globalni ravni. Odločitev FED, da vbrizga novo količino denarja (sistem QE 2) za odkup dolgoročnih ameriških državnih obveznic, prinaša pomembno sporočilo. Šibak dolar izboljšuje ameriško konkurenčnost, z višjimi inflacijskimi cilji želi spodbuditi rast in zaposlenost. Ozadje teh pragmatičnih rešitev je spolzko, chicaški monetaristi so zgroženi, keynesianci drugod relativno navdušeni. Monetarna pravila imajo namreč podobno poslanstvo kot fiskalna, učinkujejo pa samo, če so kredibilna in ciljno vplivajo na pričakovanja in odzive zasebnikov. Toda za večnim sporom o inflacijskih spodbudah rasti in zaposlenosti stoji drugo skrito sporočilo. ZDA s QE 2 dejansko postajajo manj odvisne od zasebnih finančnih trgov in Kitajske. FED s tem krepi politično avtonomijo ZDA in to je lekcija, ki jo ECB za zdaj zgolj sramežljivo opazuje.
Sklepi niso posebno težavni. Slovenija lahko v EU uspe, če bo bolje razumela svoj položaj in krizno naravo skupnosti. EU bo s protislovjem med lastno valuto in premalo centralizirano ekonomsko politiko težko očarala finančne trge. Bolje bi bilo staviti na ECB, močnejši lastni proračun, ob hkratni fiskalni decentralizaciji. ZDA so s QE 2 pokazale na klasično monetarno pot kljubovanja finančnim trgom. Američani bolj kot drugi potrebujejo Bretton Woods 2. Toda kaj, ko svet vse bolj obvladujejo ideologije domačijskih čajankarjev in potujočih kavbojev.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.