18. 11. 2010 | Mladina 46 | Hrvaška
Torbarjenje
To je zgodba o kriminalcih na oblasti, ki že dve desetletji z ilegalnim denarjem, prinesenim v torbah, polnijo partijsko, še bolj pa svojo lastno blagajno
Te dni se na Hrvaškem spominjamo pomembnega dogajanja, praznujemo dvajsetletnico torbarjenja. Ne, niti malo ni smešno, to je čisto resna obletnica, ker je bil prav s torbarjenjem položen temeljni kamen za nastanek in izgradnjo hrvaške države. Res je, Hrvatom se precej dvigne tlak tudi ob pogledu na šminkerske, razkošne torbe premierke Kosorjeve, vredne več tisoč evrov in prav impozantnih mer, tako da bi lahko zlonamerno ugotovili, da je njihova velikost obratno sorazmerna z dosežki njene vlade.
Toda šalo na stran, vrnimo se k torbarjenju, tradicionalni hrvaški dejavnosti, ki jo je že davno prav sijajno opisal Ivan Raos v svojem delu Berači in sinovi. Tam je kar celotno prebrisano pleme nekega Matana iz ubožne Imotske krajine obogatelo prav z ilegalnim torbarjenjem, torej z žicanjem in s švercanjem. Torbarjenje pa je doživelo pravi razcvet na začetku devetdesetih let, ko je na oblast prišla Hrvaška demokratična skupnost, ki so jo sestavljali ljudje, zelo podobni Raosovim literarnim junakom. Pomanjkanje
izobrazbe in idealov sta nadomestila prebrisanost in sposobnost, da se državni interesi razumejo kot lastni; tako je Franjo Tuđman zelo številni diaspori zaukazal, naj pošilja denar, menda nujno potreben za obrambo domovine. Izseljenci so se zavzeto odzvali na poziv iz ogrožene očetnjave in prve torbe z denarjem so začele prihajati na Hrvaško, točneje v urad predsednika Republike Hrvaške. Tu so denar skrbno razdelili, manjši del so namenili za orožje, veliko večjega za financiranje Tuđmanove stranke, večino pa so ga dobili sam predsednik in njegovi najljubši sodelavci. Donacij ni nihče nadzoroval, vseeno pa se je izkazalo, da je šlo za milijarde tedanjih nemških mark. S tem denarjem so sredi vojne rasli vile in dvorci hadezejevskih tedanjih in sedanjih veljakov.
Od takrat do danes se HDZ financira enako, model se je uveljavil kot konstanta, v tem času so ga le nekoliko izpopolnili, učinek pa je seveda enak. Denar državnih podjetij, namenjen za zadovoljevanje javnih potreb, se preusmerja v strankino blagajno, del pa ga, to se razume, dobijo pomembni člani stranke. In to v torbah! Poleg Franje Tuđmana je bil najspretnejši torbar njegov obrambni minister, razvpiti Gojko Šušak, ki je ustanovil tako imenovani Hrvaški nacionalni sklad. Kmalu so v Avstriji odprli več deset tajnih računov, na katere se je steklo približno 110 milijonov tedanjih nemških mark, seveda prinesenih v torbah. Ogromne zneske si je omenjeni minister pridobil tudi s prodajo približno 25 tisoč stanovanj, na hitro odvzetih hrvaškim Srbom, ki so zapustili državo. Od vsega tega je bilo nekaj malega porabljenega za nakup orožja, vse drugo za zadovoljevanje res neizmernih potreb bodočih hrvaških buržujev, seveda pa je šlo nekaj denarja tudi v blagajno partije švercarjev in torbarjev, ki so si s temi sredstvi na vseh poznejših volitvah z lahkoto zagotovili zmago.
V vseh novejših aferah, katerih glavne osebe so visoki predstavniki stranke na oblasti, se pojavlja isti model financiranja HDZ s sredstvi iz »črnih fondov«, do katerih so prišli z izsesavanjem denarja iz državnih podjetij in z izsiljevanjem lastnikov zasebnih družb. Za vse kampanje od leta 2003 do danes podatki kažejo, da se je vladajoča stranka večidel financirala iz neznanih virov in si tako ves čas zagotavljala prednost na volitvah. O tem je bilo državno odvetništvo vsa ta leta dobro obveščeno, toda prve preiskave so se začele šele v zadnjem času, in to po tem, ko je iz Evropske unije prišla politična direktiva, da je treba obtožiti vsaj enega od pomembnih kriminalcev z oblastnega vrha. No, celo danes, ko je glavni blagajnik vladajoče stranke, ki so ga pred kratkim strpali za zapahe, predložil dokaze o tem, kako se je HDZ med nekajletno vladavino Iva Sanaderja financirala z umazanim denarjem, državno odvetništvo ne kaže pretirane vneme, da bi temeljito prečesalo strankine finance. Ne, celotna protimafijska akcija je usmerjena izključno zoper bivšega premiera Sanaderja, ki ga bodo vsak hip aretirali, da bodo njegovo glavo lahko ponudili evropskim uradnikom. In postavili piko, saj bo s tem vprašanje nebrzdane korupcije na Hrvaškem rešeno.
Sam Sanader nima več posebej veliko manevrskega prostora po izčrpnem pričanju blagajnika HDZ, ki je preiskovalcem prav podrobno pojasnil, kako je premieru nenehno nosil denar, izsesan iz državnih in zasebnih podjetij. Skupaj okoli tri milijone evrov. V torbah! Naravnost v Sanaderjevo razkošno zagrebško štirinadstropnico. Toda to je le drobec v mozaiku povsod razpredenega kriminalnega financiranja HDZ; kompromitirana je tudi kampanja sedanje premierke iz časov, ko se je trudila postati predsednica republike. Za rešetke spravljeni gospod Barišić namreč ni bil samo blagajnik Iva Sanaderja, bil je blagajnik vladajoče stranke, zato so torbe z denarjem prav gotovo potovale tudi v strankino centralo. Najmanj ena njegova torba je, se je izkazalo med preiskavo, končala v centrali HDZ, torej v rokah glavnega tajnika stranke. Ta je po priprtju gospoda Barišića nemudoma odnesel torbo, v kateri je bilo več kot pol milijona evrov, v prostore državnega odvetništva. Po tem dejanju, za katero je poskrbela premierkina politična roka, je seveda težko postavljati nadaljnja vprašanja, s katerimi bi prišli do bistvenega podatka - od kod ogromno in večletno nesorazmerje med dejanskimi in prijavljenimi stroški političnih kampanj vladajoče stranke. Nesorazmerje, ki je samo bistvo politične korupcije, s katero HDZ vlada državi že 20 let.
To je dekadentna zgodba o primitivnih kriminalcih na oblasti, ki že dve desetletji z ilegalnim denarjem, prinesenim v torbah, polnijo partijsko, še bolj pa svojo lastno blagajno. In kot faraonke najedajo samo bistvo države. Bistva seveda ni več, zato pa na steni v vili največjega tukajšnjega zbiralca, bivšega premiera Sanaderja, visi izvirni Picasso.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.