Janko Lorenci

Janko Lorenci

18. 11. 2010  |  Mladina 46  |  Kolumna

Breme reform

Slovenija glede javnih financ ni evropski bolnik, kakršni sta Grčija in Irska

/media/www/slike.old/mladina/kolumna_46.jpg

© Tomaž Lavrič

Borut Pahor, ki se iz Bruslja menda vedno vrne ves evforičen, je konec prejšnjega tedna sklical nacionalni politični vrh z močnim evropskim pridihom. Namen: dati reformam nov zagon, jih prikazati kot evropsko nujo, nastopiti kot krizni voditelj, pridobiti podporo vsaj dela opozicije. Vsi načrti so spodleteli. Vrh je bil še ena od mnogih Pahorjevih rokohitrskih improvizacij.
Unijo je težko uporabljati kot vzvod v notranji politiki, zlasti zdaj, ko je sama v težavah. Jasno se kaže, da mora svojo uspešnost dokazovati bistveno bolj kot nacionalne države, ki jih držijo skupaj ne samo interesi, ampak tudi tradicija, kultura, patriotizem. Evropska zavest, že tako izjemno šibka, v krizi naglo prepušča prostor nacionalnim egoizmom. Bog (domovina) je najprej sebi brado ustvaril.
Ta čas ni stabilno in zanesljivo nič, tudi načini reševanja krize ne. Samo z zategovanjem pasu, receptom tako rekoč vseh članic, očitno ni mogoče ozdraviti državnih financ, saj povzroča usihanje gospodarstva in državnih dohodkov, ki se vedno zmanjšujejo hitreje in bolj, kot je mogoče krčiti izdatke. Varčevanje in reforme hkrati večajo nevarnost socialnih izbruhov. Prihodnost evra in evropskega gospodarstva se bo odločala na ulici, pravi kolumnist Financial Timesa Gideon Rachman.
Unijo zdaj najbolj ogrožajo bankroti posamičnih članic. Dileme so hude. Če skupnost ne bi pomagala npr. Irski (do krize Meki tujih in naših neoliberalcev), bi se finančni trgi splašili in pol celine bi ostalo brez posojil. Tega EU ne bi preživela in to jo sili v solidarnost in reševanje ogroženih. Po drugi strani so v večji ali manjši godlji vse članice, javno mnenje pa je povsod izrazito nenaklonjeno pomoči mediteranskim in drugim »lenuhom«.
Za Grčijo se je rešitev še našla, najbrž se bo tudi za Irsko. Španiji ali Italiji pa na ta način ne bo mogoče pomagati - preveliki sta. Zdaj hlastno kujejo načrte za nov evropski reševalni sklad, kazni in spodbude za države v težavah. Glavno besedo pri tem ima Nemčija, močna in že brez kompleksa zgodovinske krivde, ki jo je delal tako proevropsko. Merklova sili k ostremu varčevanju in strogim sankcijam za kršitelje pakta stabilnosti in se pri tem tudi zaletava. Če bi proračunskim grešnikom odvzeli glasovalne pravice, kot je sprva zahtevala kanclerka, bi na vrhunskih srečanjih večina voditeljev, tudi Sarkozy, molčala, saj so bolj zapravljivi, kot bi dopuščala predlagana nemška strogost.
Življenje v EU postaja napornejše, pritiski velikih na manjše močnejši. Polagoma nastajajo gospodarske razmere za diktat velikih, ki pa silijo v različne smeri. Anglija je tradicionalno za ohlapnejšo Unijo kot Nemčija in Francija. To preprečuje hegemonijo velikih, hkrati pa ovira dobre skupne akcije.
Trenutek resnice bo nastopil, če bi bankrotirala Španija, Italija ali več manjših držav hkrati. V EU čedalje bolj prevladuje logika ničelne vsote - nekaj lahko dobiš le na račun drugega. Instinktivni egoizem se spopada z racionalno solidarnostjo. Mogoči so različni razpleti, od strnjevanja do rahljanja ali celo razpada skupnosti. Tudi odziv skupnosti na morebitni bankrot kake velike članice ostaja neznanka.
Pahor zdaj s to nepredvidljivo Unijo maha kot z akutno zunanjo grožnjo, ki nas sili v takojšnje ostre reforme.
Povezava med javnofinančnimi težavami Unije in Slovenije je nedvoumna. Vendar ni absolutna. Je taka, da zaspati ne smemo, paničariti pa še manj.
Prvič, kot rečeno, EU še ne ve, kako bo ravnala glede sankcij za javnofinančno nedisciplino. Predvsem pa Slovenija nikakor ni evropski bolnik, kakršni sta Grčija in Irska. Glede stanja javnih financ smo na boljšem tudi od Španije, Italije in še koga iz evrske skupine. Skratka, ne grozi nam bankrot in to je dobro imeti pred očmi. In to je seveda zelo pozitivna stvar.
Celota nas torej ne sili v takojšnje, ostre, vseobsežne reforme. Na voljo je dovolj manevrskega prostora, da jih lahko izvajamo mirno, z dogovarjanjem in postopno. Ne gre jih krancljati z novimi imeni (nacionalni reformni projekt) ali opremljati z napihnjenimi zunanjimi grožnjami. Take umetelne spodbude jih samo še otežujejo.
Že tako se grdo zatikajo. Kriza je, vlada nima avtoritete, koalicija si je nenehno v laseh, sindikati so nasršeni in deloma slepo sebični, javna atmosfera je zastrupljena, SDS deluje razdiralno. Zelo očitno je, da družba naenkrat prenese samo omejeno količino varčevanja in spreminjanja. Projekt reform je bil poleg tega voden izrazito pahorjansko, s pompom in patosom. Tako so se reforme iz neljube nuje, ki bi jo ljudstvo ob pametni argumentaciji in promociji nekako sprejelo, spremenile v rdečo cunjo.
Vrnitev k idealnemu začetku - najprej politični in socialni konsenz, potem začetek izvajanja - žal ni mogoča. Nadaljevati bo treba na negotovi točki, kjer so reforme zdaj. A vendar se voz ne sme povsem ustaviti. Reforme je treba umiriti, jih torej pametno časovno razporediti in razredčiti, za tiste, pri katerih se vztraja, pa storiti vse, da uspejo. Enkrat zavožene reforme praviloma propadejo za dolgo - najpogosteje do naslednje res neznosne stiske.
Vprašanje za dva milijona dolarjev: Kako vse to dopovedati Pahorju, čedalje šibkejšemu in vedno manj priljubljenemu? Premier reforme vztrajno žene naprej, a jih sam sproti pomaga spodjedati. Njihov konec bi bil izrazito tudi njegov osebni poraz. Toda če bo vse reforme gnal naprej na silo, bo zbudil še hujše nasprotovanje in potegnil za sabo v jarek vso levico. Bonjour, Janša.
Na premierove izjave o naši tesni povezanosti z nemško-francoskim dvojcem se je na nesrečnem petkovem vrhu pozabilo. Upravičeno.
Pobruseljsko evforični premier je glede tega zagnal običajni trušč, ki pa se dotika resne vsebine. Najprej gre za jasno priznanje, da je za nas najpomembnejša EU, ne pa Amerika, tradicionalni predmet slovenske fascinacije. Načeloma sta zaželena tudi (finančna) disciplina in varčevanje, kot ju zahteva Nemčija. Toda oboje mora veljati za vse in ima svoje meje.
V nemškem vplivnem krogu pa smo že zdaj, to je dejstvo. Nič ni narobe niti s tem, če skušamo postati trdnejši zaveznik najmočnejše članice EU. Seveda pa se je treba zavedati, da v teh odnosih ni sentimentalnosti in da je naša teža majhna. Vendar odvisnost in (zaželeni) posebni odnosi še ne pomenijo vazalstva. Tudi Nemčija potrebuje zaveznike, sami imamo svoj glas in veto v skupnosti, ki kljub naraščajoči dominaciji velikih ni ječa brezpravnih narodov. In paradoksno smo po svoje svobodnejši prav zaradi majhnosti; naši premiki na evropskem prizorišču resno ne ogrožajo nikogar.
Naš vrhovni interes ostaja, da Unija preživi in ostane vitalna in čim bolj enakopravna skupnost. Ali je za nas boljša bolj strnjena ali bolj zrahljana EU, je težko reči. Drugič, naša solidarnost v EU je nujna, a zamejena z našimi lastnimi težavami. Tretjič, o tem, ali bo Slovenija zdrava ali bolna država, se odloča tu, pri nas. Reforme izvajamo predvsem zaradi sebe in po svoji meri. In to morajo biti reforme v interesu večine.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.