Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

18. 11. 2010  |  Mladina 46  |  Kolumna

In vendar je črnec ...

Dejstvo je, da Američani ne naredijo vedno tistega, kar bi bilo njihovemu predsedniku v podporo

Če bi se človek moral pokesati za navdušenje, ki ga niso popolnoma uničila poznejša dejstva, potem bi to moral storiti zdaj, po ameriških kongresnih in guvernerskih volitvah. Še zlasti, ker še vedno mislimo, da dogodki takšne moči v Združenih državah usodno vplivajo na nas druge.
Pred dvema letoma sem bil tako navdušen nad zmago Baracka Obame, da sem o tem s prekipevajočimi čustvi javno govoril in pisal. Premiki v Ameriki po tistih dneh so povzročili zresnjenje, če ne razočaranje. In vendar bom v svojo obrambo (ali da bi se počutil manj potrtega) spomnil, da je navdušenje veljalo le samemu dejstvu, da je v ameriški družbi zmagal nebelec. Tisti družbi, ki je bila sicer v preteklosti pribežališče za preganjane evropske demokrate, je pa do sredine devetnajstega stoletja pustila svojo demokracijo sobivati s suženjstvom, od apartheida pa se je poslovila šele pred osemdesetimi leti.
Dogodek, kot je bila tista izvolitev, zadostuje za veliko in odkrito navdušenje. Ostalo je. Vsaj jaz ga čutim danes prav tako kot ob ustoličenju. Drugo pa, priznajmo si, pokriva megla negotovosti. Po tisti zmagi je sicer prišla vsaj ena velika predsedniška poteza. Sprejetje sicer omiljene odločitve o zdravstvenem varstvu, ki ga Američani nimajo tako kot Evropejci in katerega odsotnost je pehala najrazvitejšo državo sveta med nerazvite, res nerazvite. Vse drugo pa spominja na pomanjkanje odločnosti, premike naprej z odmiki nazaj. Negotovost, kar preostali svet težko sprejema.
Bodimo neposredni. Svetu je bilo obljubljeno zaprtje Guantanama. Še v časih predhodnika Busha se je dogajalo, da so celo najzvestejši in disciplinirani tuji državniki omenjali, da mora Amerika zaradi svetovnih pravic in svojega ugleda tisto počasno, sadistično, nečloveško ječo čim prej zapreti. Gospa Merklova je to povedala takratnemu predsedniku v obraz. Nemka, pa vemo, kako previdni so bili od poraza v drugi svetovni vojni pri srečanjih z Američani prav Nemci.
Guantanamo še stoji, jetniki tam še vedno nimajo osnovnih pravic, ki veljajo v zaporih demokratičnega sveta, in so opozorilo, da se demokratični svet nikoli ne spozabi. Tema počasi izginja iz svetovne razprave, toda to ni klofuta le za druge, temveč tudi za samo ameriško demokracijo. S tem bi seznam obljubljenih, toda neizpeljanih potez novega predsednika lahko le začeli. Odnos do Obame se zato v svetu ni popolnoma spremenil, dobil pa je grenak priokus. Ne moremo se ga znebiti.
Državnike, tudi ameriške, po navadi primerjajo s kakimi po možnosti slavnimi predhodniki. Pri demokratih v Ameriki navadno iščejo stičišča z Rooseveltom. Čudna stvar, prvo, kar mi pri iskanju vzporednic zdaj pride na misel, je Jimmy Carter! Z Googlom najdete mnenje, da gre za »najslabšega predsednika v novejši zgodovini«, hkrati pa za »najslabšega bivšega predsednika v zgodovini ZDA«. Mnenje je neupravičeno, saj gre za človeka, ki je v štirih letih v Beli hiši prisilil Egipčane in Izraelce, da so podpisali premirje, dosegel novo pogodbo o Panamskem prekopu, navezal diplomatske stike s Kitajsko in še kaj. Ob izvolitvi se je po inavguraciji z ženo peš sprehodil do Bele hiše, vsemu strahu pred atentati, ki je Ameriko zajel po Kennedyjevem umoru, navkljub.
Bil pa je, mu očitajo, negotov pri sprejemanju odlokov, pogosto se je umikal, potem ko je zadel ob javno mnenje, poskušal je rešiti ameriške talce iz Irana in pri poskusu propadel ter se, pomislite, pred kamerami spotaknil in padel med jutranjim joggingom v Camp Davidu! Pa še to: upal si je reči Američanom, da moralno bolehajo, so premalo odločni in usmerjeni v prihodnost. Carter je padel na naslednjih volitvah, porazil pa ga je človek, ki je Ameriko pozneje sicer odpeljal v finančno pogubo, je pa deloval popolnoma samozavestno.
Vendar nas ne smejo razburjati neprijetni dogodki ob poti sedanjega predsednika. Še zlasti ne to, da njegovi demokratski stranki tako slabo kaže po delnih kongresnih volitvah. Ne le zato, ker se je nekaj podobnega zgodilo nekaterim zelo uspešnim dvakratnim predsednikom, Clintonu, Reaganu in celo, v drugem mandatu, po katerem je zmagal še dvakrat, tudi Franklinu Rooseveltu. Ameriška politika ni ravna cesta, je pot z zelo številnimi ovinki, množice pa so, kot je ugotovil že de Tockqueville, pripravljene na zasuke ob hitro spreminjajočem se razpoloženju. Na vlogo tiste svetovne sile, na katere stabilnost se lahko zanašajo številni zavezniki, psihološko pravzaprav niso pripravljene. Zato tudi ne vedo, kaj bi s Kitajsko, ki stopa na svetovni oder.
Svet še vedno pričakuje, da nas bo Obama navdušil. Da bo vedno deloval, kot je nedavno zapisal neki nemški časopis, kakor »svetovljanski človek razuma«. Ali se bo to uresničilo - lepo je verjeti, da je realno -, pa je odvisno od različnih še negotovih reči, predvsem pa od samih Američanov.
Dejstvo je, da Američani ne naredijo vedno tistega, kar bi bilo njihovemu predsedniku v podporo. Smešno je, toda drži, da predsednik ni dobil resnično jasne podpore množic v boju za zdravstveno reformo, katere zapoznelost mnogim drugim, predvsem tako rekoč vsej Evropi, ni razumljiva, je pravzaprav moteče čudna. Podpora predsedniku niha, včasih je žalostno pomanjkljiva v odločilnih trenutkih. Zlasti pa omahuje bogata Amerika, čeprav je predsednik bliskovito rešil pogube General motors, ta simbol ameriškega kapitalizma.
Potem so tu še »čajanke«. Ta spomin na ameriško revolucijo, ki se je začela s čajankami, je uporabljen v vse namene, samo v revolucionarne ne. V zagrizenost, ki jo skrajna desnica po zadnjih kongresnih volitvah, ko sicer ni imela posebnega uspeha, kaže v svojem nastopu proti Obami. Saj skoraj ne pozna meja. Značilno pri njej je predvsem to, da skuša brez uporabe direktnih označb omajati prav zgodovinski pomen izvolitve Afroameričana za predsednika. Da, to je globlji smisel napada, ki ga izvaja desnica, ne da bi uporabila zadnjo besedo.
Ko ameriška desnica patetično vzklika, da se bo odslej borila za to, da bo čez dve leti strmoglavila Obamo - in to dela -, da bo vso energijo uporabila za odstranitev tega človeka, da ga ne bo niti za hip pustila pri miru, pove tisto, kar se javno ne sme reči naravnost: spraviti stran tega črnca. Gre za nekaj, kar se v ameriški družbi že ne sme povedati s pravo besedo. To je seveda napredek. Ne sme pa se pozabiti, da takšen odnos ni izginil. Čutili smo ga takrat v senatu, ko je nekdo zakričal predsedniku, da laže. Tudi takrat je manjkala samo še zadnja beseda. Mislili so jo, izgovorili ne. Boj za sprejetje Afroameričana, no, po domače črnca, še ni končan. Že zato bi bilo prav, da predsednik zmaga na naslednjih volitvah. Pa tudi drugače ...

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.