Janko Lorenci

Janko Lorenci

25. 11. 2010  |  Mladina 47  |  Kolumna

Zamenjati nezamenljivega?

Vlada, to sem jaz, nam dopoveduje Pahor. Vladi pa gre slabo.

/media/www/slike.old/mladina/kolumna_47.jpg

© Tomaž Lavrič

Preberimo dve zgodbi. Obe imata istega junaka - Boruta Pahorja.
Prva zgodba: premiera bi bilo dobro zamenjati ali pregovoriti, da odstopi. To je verjetno edini način, da se vladanje izboljša, da začne oblast delati boljši vtis na ljudstvo in da se prepreči poraz levice ter Janševa zmaga na volitvah čez dve leti.
Druga zgodba: kdo bo Pahorja odslovil? In kdo ga bo nasledil?
Začnimo s prvo pripovedjo.
Pahor ni najslabši možni premier, njegova vlada pa ne dela samo napak. Sprejela je osnovne protikrizne ukrepe po evrozgledih, pokazala posluh za socialnost, začela resneje varčevati, pripomogla k razkroju tajkunstva, sklenila arbitražni sporazum s Hrvaško, odpravila dolg izbrisanim. Zdaj uvaja reforme, ki pa jim, ker jih je preveč naenkrat, grozi zlom. Pozablja se tudi, da je na samem začetku padla v obupen položaj.
Toda vladajoča koalicija ima nenehno hude težave sama s seboj. Ideološko je pisana, razlike in interese usklajuje slabo, gre se prestižne igre, slabo je vodena. Maloumno se tolče pred očmi javnosti. Razprtije med strankami se selijo v globino posamičnih strank, najizraziteje v SD.
Posledica: težave z odločanjem, vtis živčnega, kaotičnega vladanja. Javnost ima vtis, da vlada krizo zgolj gasi, v bistvu pa ne ve, kaj hoče. Zato ne more postati odločilni tolmač krize in prihodnjega razvoja. Tudi svojih dosežkov ne zna izkoristiti - propad Bavčarja, Šrota in druščine na primer se ne šteje za njen uspeh.
Premier sam ne ponuja celovite, tudi vrednostne ocene stanja in jasnih stališč o velikih vprašanjih. Podobno kot zgodnji Obama je sprva hotel vladati nadstrankarsko, konsenzualno. V naši politični realnosti je to naivno in škodljivo.
Nastopa daleč prepogosto, spreminja izjave, je bodisi dramatično zlovešč ali pompozno optimističen. Namesto da bi od časa do časa nastopil s poštenim govorom, ki bi bil ljudstvu v uteho, spodbudo ali orientacijo, drobtinčari. Še vedno deluje kot igralec, ki z užitkom igra vlogo resnega, zavzetega državnika. Ob vsem tem si je pridobil veliko moč, potisnil ministre v globoko senco in z gojenjem minikulta osebnosti prispeval k nazadovanju koalicijskih partnerjev, brez katerih ne more ne zdaj ne v prihodnje.
Vlada, to sem jaz, nam nenehno dopoveduje premier. Toda tej vladi gre slabo. Tako veliki komunikator Pahor polagoma uničuje Pahorja politika. Pri tem ne ve dobro, ali bi bil socialdemokrat ali neoliberalec. Tudi zato izgublja podporo leve scene in svojo dolgotrajno teflonsko neranljivost - njegova priljubljenost grdo pada.
Nasploh smo pred paradoksom: vlada ni na čedalje slabšem glasu zaradi povsem zgrešenega, avtoritarnega ali populističnega vladanja, saj marsikaj počne prav. K tlom jo zelo tišči slab »umetniški vtis«, za katerega je najbolj kriv Pahor, ki hoče biti tudi krizni menedžer. A to ni vloga zanj. O tem trenutno priča Teš, ta velikanski projekt, ki odloča o kopici pomembnih reči, med drugim o tem, kdo ima v razmerju politika-gospodarstvo (lobiji) odločilno vlogo. Teš pometa s Pahorjem veliko bolj kot Pahor z njim.
Premieru vedno manj pomaga tudi še zmeraj živo zaupanje v njegovo osebno poštenost, doslej njegovo veliko prednost. Še naprej izgublja avtoriteto. Brez nje v krizi ni mogoče uspešno voditi javnih zadev.
Skratka, Pahor ni voditelj za dolgotrajno krizo.
Predčasnih volitev, ki bi znova ustoličile Janšo in s tem nevarnost za vso državo, najbrž ne bo. Toda tudi redne volitve levico skoraj neizbežno vodijo v poraz.
Če naj se to ne bi zgodilo, je potrebna dramatična sprememba, politično-psihološki šus v glavo. Koalicija, vlada, Pahor so trdno poistoveteni s krizo, predstava o tej oblasti kot neučinkoviti, nepravični, prepirljivi druščini je že trdno zasidrana. To javno podobo bi lahko razbilo samo dvoje: močno gospodarsko okrevanje ali dramatično drugačno vladanje. Oboje se zdi izključeno. Pahor se je kot premier očitno že naredil.
Zakoreninjeno podobo oblasti lahko razbije le zamenjava premiera. To se zdi najboljši možni razplet težav z vladanjem, pogoj za drugačno dojemanje vlade in umiritev družbene klime. To bi bilo tudi zasilno padalo v padanju proti volilnemu porazu.
Pogoji za Pahorjev odhod so vsaj deloma dani.
LDS in Zares sta zanj živo zainteresirana. Sodelovanje v sedanji vladi jima grozi z izpadom iz parlamenta. Desus, ki utegne - prav neverjetno, a ne povsem nemogoče - postati glavni tekmec SDS, je s Pahorjem manj nezadovoljen; kombinacija premierovega vladanja in Erjavčevega populizma mu očitno koristi.
Največ je odvisno od SD. Pahor je svojo stranko pomagal dvigniti na vrh, a ji hkrati jemlje identiteto in jo tako ubija - zlasti njeno socialdemokratsko krilo. Od stranke se nenehno distancira in ji jemlje besedo, a tudi stranka ga večkrat povozi. Nasprotje med njima se poglablja. Ne tako malo poslancev SD je za zamenjavo že zdaj, položaj pa se še spreminja. S hkratnim padanjem Pahorjeve in strankine popularnosti postaja premier za stranko polagoma breme.
Časa za zamenjavo (ali malo verjetni Pahorjev prostovoljni odstop) naglo zmanjkuje. Če se bo zgodila v času proti volitvam, bo prepozno, sprejeta bo kot obupani predvolilni manever.
Še enkrat: zamenjava premiera je potrebna zaradi trojega - zaradi boljšega, učinkovitejšega vladanja, zaradi spremembe histeričnega ozračja, ki ga vlada brez avtoritete ne more spremeniti, in zato, da se prepreči nezadržno drsenje proti volilnemu porazu.
Druga, krajša zgodba
Počasi vendarle okrevamo, v volilnem letu je gospodarska rast že kar solidna. To prinese nekaj optimizma in nekoliko umiri histerično ozračje. Vlado odpor prisili, da reforme omeji na še znosno mero. Koalicija še ima toliko samoohranitvenega refleksa, da se neha mikastiti pred očmi javnosti. Pahor nastopa nekoliko bolj zadržano, sicer pa ostane enak, ker je v osnovi nespremenljiv. Vendar zelo zaostri odnos do napadajočega Janše; to mu prinese nemalo pobeglih glasov. Volitve dodatno odženejo nekaj histeričnosti, volivci začnejo znova primerjati politično ponudbo in iskati verodostojnega voditelja; Janša vsaj za polovico to ni. Vrne se nekaj spominov na njegov premierski mandat in jalovo-rušilna štiri leta v ponovni opoziciji.
Zamenjava premiera sredi mandata je radikalna poteza. Levica o njej potihem rada debatira, mediji še rajši špekuliramo, konkretni premik pa je podvig za Herkula.
Zanj bi morali biti tako rekoč vsa SD, LDS in Zares. Zamenjavo mora nekdo jasno sprožiti in voditi - po možnosti kar Pahorjev naslednik. To ne sme biti zarotnik, ampak voditeljska figura. Človeka, ki bi se kot novi premier prebil najprej v SD in koaliciji, potem pa očaral še javnost, v vladajoči politiki ni videti. Tudi zunaj politike se zdi voditeljska ponudba skromna. Dobri voditelji so redka dobrina. In če starega voditelja ne zamenjaš z novim boljšim, narediš samo škodo.
Kljub nezadovoljstvu s premierom je neprimerno laže ostati pri statusu quo.
Pahor torej ostane. In gre v volilni boj - z upom zmage.
Katera zgodba nam je bolj pogodu?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.