2. 12. 2010 | Mladina 48 | Uvodnik
Komur mar 20 minut
Slovenci se pustimo vedno znova presenetiti. Danes smo zgroženi ali pa se naslajamo nad tem, da je Borut Pahor točno tak - ampak točno tak -, kot smo vedeli in mislili, da je. In takšen je bil, ko je bil izvoljen. Niti najmanjšega znaka ni dal, da misli biti po imenovanju za predsednika vlade drugačen. Da. Borut Pahor se želi srečati z Barackom Obamo, želi si ta dogodek nalepiti v svojo knjigo spominov.
A da ne bo dvomov: to je veljalo tudi za vse njegove predhodnike. Srečanje z ameriškim predsednikom je vedno želja vseh premierov. Drnovšek je v to vlagal neizmeren trud, Janša pa tudi. In ko jim je uspelo, so bili zadovoljni kot otroci z darili. Kakšni srečni obrazi so bili to!
No, to si v resnici želi kar večina premierov po vsem svetu. Pa predsednikov tudi, z našim Danilom Türkom vred. Kabineti po vsem svetu se trudijo in trudijo, da bi spravili svojega šefa ob ameriškega predsednika. Pa četudi samo za 20 minut.
Temeljna razlika je le v tem, da smo morali mi, državljani, zdaj prebrati, kako to Borut Pahor prostodušno predlaga nekemu odpravniku poslov. Ne moti nas torej to, kar je naredil, ampak kako je to naredil. In da je to naredil sam. Ne moti nas torej cilj, ne moti nas namen, moti nas - kaj? Da smo izvedeli, kako z naše strani takšni politični dogovori potekajo.
A treba je biti še bolj stvaren: že ves čas vemo, da to poteka točno tako. Pa saj ravno to je namen diplomacije. In tako kot politiki in diplomati blefirajo, kakšna znanost da je ta barantaški posel, tako zdaj mi vsi preostali blefiramo, da tega ne vemo. Roald Dahl v knjigi »Takšen kot ti« pravi za borzne posrednike, da so v resnici pač le bolj nobel izklicevalci stav, in to prav dobro vedo sami in tudi vsi drugi. Enako velja za politike. Na koncu so stvari vedno prozaične.
Tako rekoč ves svet je presenečen, da diplomati zapisujejo svoje vtise o razmerah v državah, v katerih bivajo. Pa saj točno to je njihova služba! Še več. Vsi po vrsti smo presenečeni, ker gre za ne najbolj profesionalna besedila, zmes analiz, tračev, podatkov, namigovanj, sklepanj. Pri čemer vemo, da v vseh državah, žal, pomemben del diplomacije sestavljajo diplomatski priučenci, nagrajenci za politične, strankarske ali kakšne druge zasluge. To je običaj po vsem svetu. Tudi naša diplomacija je takšna.
Presenečeni smo nad razkritji - čeprav malodane ni razkritja, ki ne bi bilo že zdavnaj objavljeno. Kot ugotavljajo kolumnisti in novinarji po vsem svetu: analize so večinoma dobri povzetki novinarskega poročanja - vir pa so tudi tračarske revije. Pa saj to vemo: prav medijem in analizi njihovega pisanja je na vseh veleposlaništvih po vsem svetu namenjena izredna pozornost, za to skrbijo najpomembnejši oddelki veleposlaništev. Zato so poročila ameriških diplomatov tudi tako nepresenetljiva. In v resnici razmeroma točna. Prepisujejo najboljše analitike.
Presenečeni smo tudi nad tem, da države med sabo trgujejo. Da posamezno politično ali drugo odločitev pogojujejo s protiuslugo. Da si grozijo. Da na primer lobirajo za svoja podjetja. Mar nismo vsako leto in vedno znova slišali, da je pomembna naloga slovenske diplomatske mreže, da pomaga pri prodoru slovenskih podjetij v tujino? Kako vendar se to počne? Da hodijo diplomatski predstavniki po podjetjih kot trgovski potniki? To delajo že trgovski potniki sami. Za to ne potrebujejo diplomatov.
Diplomacija je pač tista dejavnost, ki je malo na meji, morda celo malo gnusna, malo vprašljiva. A ne glede na to je prav diplomacija sistem, ki so ga države med sabo vzpostavile, ker omogoča, da se nekatere stvari uredijo tiho, za zaprtimi vrati. Dejansko je učinkovit sistem za urejanje odnosov med državami - boljšega ni odkril še nihče.
Ta trenutek je torej nerodno le, da je bil naš, slovenski premier videti kot samozaverovan, a hkrati ponižen tretjerazredni politik, nad katerim je, kakor sledi iz zapisa, ameriška stran na veleposlaništvu kar malce vihala nos. To je še posebno boleče. Kot bi nas malo osramotil, nas ponižal.
A najhujše ponižanje doslej je Slovenija v resnici doživela, ko se je znašla med tako imenovanimi voljnimi državami, ki so podpisale Vilensko izjavo, s katero so izjavile, da so videle dokaze, da ima Irak jedrsko orožje, pri čemer se je vedelo, da teh dokazov ni in da so le opravile umazan posel za prav te Američane, da so lahko napadli Irak. Predsednik republike je bil Janez Drnovšek, predsednik vlade Tone Rop, zadevo pa so dali podpisati zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu. Potem pa je šlo samo za to, kdo bo dovolj spreten, da se bo iz tega dejanja izvil čim bolj čist. Drnovšek in Rop sta vedela, da nikjer ne sme biti niti sledi njunega privoljenja. V takšne stvari je pač treba poslati nekoga drugega. Na primer zunanjega ministra, ki je tako častihlepen, da bo naredil karkoli, le da se bo čutil pomembnega.
In Pahor? Pahor je prav tak. Vse bi dal za trenutek naklonjenosti. Hlepi po njej. Točno tako kot Rupel. In kot je ta za kanček naklonjenosti Američanov dal podpis pod Vilensko izjavo, tako je Pahor za obet Obamove naklonjenosti v Afganistan napotil bojno enoto slovenske vojske. A tega ni v depeši. To vemo že ves čas.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.