2. 12. 2010 | Mladina 48 | Hrvaška
Kolonija
Zdaj so z vlado Jadranke Kosor nezadovoljni ameriški prijatelji, še bolj pa tisti v Evropski uniji
Ameriški veleposlanik na Hrvaškem je resnično besen. In to ne samo zaradi afere Wikileaks, curljanja zaupnih diplomatskih dokumentov v javnost. Ker je predstavnik države, ki je do zdaj kakor strog skrbnik male kolonije usmerjala poteze hrvaške vlade pri preprečevanju korupcije, se mu zdi popolnoma naravno, da ima vso pravico deliti lekcije še glede drugih pomembnih vprašanj. Vrh glave ima tudi tega, da se neoliberalizem tu nikakor noče ukoreniniti. Tako je seveda samo zato, je bil jasen mister Foley, ker »ste za krizo krivi sami. Tratili ste čas z Evropsko unijo, namesto da bi poskrbeli za gospodarske reforme.« Čeprav dogovor sploh ni bil tak. Ameriški patronat predvideva pomoč pri preprečevanju korupcije; seveda so bili premierka in tovariši, ki so ji blizu, pomiloščeni, a za povračilo bi morali že davno zagotoviti nemoten vstop ameriškega kapitala v državo. Namesto tega je Kosorjeva vse sile usmerila v kompromitiranje in odstrel enega samega človeka, bivšega premiera Sanaderja, tistih sto ameriških poslovnežev, za katere je Foley v svojem pedagoškem govoru omenjal, da so nameravali vlagati na Hrvaškem, pa se je vrnilo tja, od koder so bili prišli, vse zaradi tukajšnjih odvratnih navad, dediščine socializma.
Zdaj so z vlado Jadranke Kosor nezadovoljni ameriški prijatelji, še bolj pa tisti v Evropski uniji. Ameriški veleposlanik godrnja zaradi gospodarstva, evropski uradniki pa besnijo zaradi počasnega postavljanja vojnih zločincev pred sodišče in obupnih razmer v pravosodju. Zato se po vsakem obisku katerega od bruseljskih veljakov v Hrvaški takoj začne kak sodni proces zaradi vojnih zločinov nad srbskimi civilisti. Vedno gre seveda za zločine, za katere ima državni tožilec dokumentacijo zbrano že skoraj dve desetletji, najpogosteje mu ne manjka niti izčrpno priznanje zločinca samega, vendar pa doslej, žal, politične razmere niso dopuščale, da bi ga postavili pred sodišče. To z drugimi besedami pomeni, da na Hrvaškem ni neodvisnega sodstva, ki bi kaznovalo morilce, tako da ti že skoraj dvajset let živijo kot svobodni državljani, navadno pa uživajo še številne ugodnosti tako imenovanih hrvaških branilcev.
Pravzaprav vse hrvaške reforme potekajo samo na ideološki ravni, kake bistvene spremembe se niti ne nakazujejo, brezpravni depresivni Hrvati pa živijo med napetimi zgodbami o Ivu Sanaderju, ki naj bi bil največji mafijec vseh časov, in trilerji o aretacijah vojnih zločincev, ki jih še naprej slavijo kot svoje junake. Po zadnjih podatkih naj bi bil naš edini in največji hudodelec, bivši premier Sanader, z državnim denarjem kupil razkošnega beemweja, vrednega pol milijona evrov, in že v kratkem obdobju po svoji abdikaciji odprl dve podjetji skupaj z nekimi ameriškimi poslovneži, pokupil več sto kvadratnih metrov poslovnih prostorov ... Potem pa je na vrsto prišel še res zanimiv podatek, seveda iz »neuradnih virov«, da si je priskrbel tudi izjemno drago parcelo v najekskluzivnejšem delu zagrebškega pokopališča, tik zraven Tuđmanovega zadnjega počivališča.
Z vsemi temi podatki medije vestno zalagajo preiskovalni organi, vse v dobri veri, da bo imelo ljudstvo veliko manj razlogov za eksistencialne skrbi, če bo vedelo, kdo je edini krivec za nebrzdani državni kriminal, ki Hrvaško spodkopava pri samih temeljih. Vsi drugi Sanaderjevi razbojniki, ki se zdaj držijo za krilo Jadranke Kosor, so lahko mirni, če se seveda ne bodo odločili za kak samostojen izlet in si privoščili česa, kar bi lahko ogrozilo strogo partijsko disciplino.
Mala kolonija tako životari pod nenehnimi pritiski od zunaj, brez svojega znanja, brez ustanov, ki bi bile vendarle pripravljene rešiti bistvena vprašanja, ki morajo biti rešena, če hoče kaka skupnost postati resna država. S tega vidika, spet gre za direktive ameriških in evropskih skrbnikov, moramo obravnavati tudi dva zaporedna obiska srbskega predsednika Borisa Tadića, ki se je skupaj z gostiteljem, hrvaškim predsednikom, posvečal pomembnim ideološkim vprašanjem, menda bistvenim za dokončno spravo med Srbi in Hrvati. Potem sta se odpravila na patetično ceremonialno romanje na hrvaške grobove in morišča, kjer se je Tadić ganjen opravičeval za srbske zločine, Josipović pa seveda za hrvaške, vse premišljeno in uravnoteženo, da nobeden od narodov ne bi čutil, da je bil prikrajšan za kako žrtev.
Ker pa mora vsaka puhla populistična zgodba imeti čim več udeležencev, so v Tadićevo čast pripravili veliko zaključno žurko na zelo primernem kraju. V zagrebškem Muzeju umetnosti! Tam so se seveda zbrali vsi pomembni »umetniki« s politične, estradne in medijske scene, hrvaške in srbske. Kozarce šampanjca sta družno praznila srbski predsednik in izvajalka zabavnih melodij Severina, prav prikupno je bilo videti, kako lahkotno kramljata in ga skupaj lokata še dovčerajšnja vojna hujskača, šef TV Srbije Aleksandar Tijanić, bivši Miloševićev intimus, in šefica Hrvaške TV Hloverka Novak Srzić, bivša Tuđmanova ljubljenka.
Prav ta dvojica, sicer soodgovorna za dolga leta medijskega razpihovanja sovraštva, iz katerega so se porodili številni vojni zločini, kaže pravo podobo dejanskih razmer v našem okolju. Okolju, ki ne prenese besede lustracija niti možnosti, da bi se pomembni dogodki iz bližnje preteklosti obravnavali institucionalno, torej pravno. Ravno nasprotno, s takšnimi medijskimi kačami tukajšnji državniki vedno radi nazdravljajo, potem ko so si v vlogi predsednikov svojih kolonij usta splaknili s praznimi ideološkimi izgovori na grobovih in ob množičnih grobiščih. Prav zato so grobišča tod naokoli tako priljubljeni kraji, kjer je vedno živahno, pomemben cilj, kjer je mogoče politično koketiranje s preteklostjo. Tistim pod nagrobniki je tako ali tako vseeno. Ti so že davno za vedno ostali brez pravice do besede.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.