Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

2. 12. 2010  |  Mladina 48  |  Kolumna

Predrznosti neprepoznavnosti

Še ob našem predsedovanju Evropski uniji je bilo med evropskimi strokovnjaki v Bruslju slišati le, da nismo napravili nobene večje napake. Pa je to nujno slabo?

Nedavno smo imeli občinske volitve in v našem prekrasnem obmorskem mestu je bil za župana izvoljen Afričan. Majakovski je nekoč napisal pesem o Puškinu, ki ga je kot vsi Rusi, tudi tisti avantgardni, ljubil, in je v pesmi z občudovanjem vzkliknil: Afričan! Puškin je bil, kot vemo, potomec Afričana v tretjem kolenu.
Slovenija se zaradi te izvolitve, h kateri so, kot se sliši, z glasovi precej pripomogli tamkajšnji Albanci, ni veliko razburjala, se je pa zgodil še en tektonski premik! O Sloveniji so naposled spregovorili v svetu! Mesece lahko lovci na mednarodno prepoznavnost čakajo, da bi v svetovnih medijih našo deželo sploh omenili. Še ob našem predsedovanju Evropski uniji je bilo med evropskimi strokovnjaki v Bruslju slišati le to, da nismo napravili nobene večje napake. Nismo seveda napravili nič opaznega, saj nismo niti pohiteli pred referendumom na Irsko, ko je vdrugič odločala, ali bo ostala v Uniji!
Drugače se o Sloveniji v svetu ni govorilo, sveta ne zanimamo. Marsikdo med nami bo zaradi tega potrt. Zelo, zelo si želi, da bi se beseda Slovenija lahkotno in pogosto vrtela po svetu. Vsak najmanjši športni uspeh, ob njem vendarle omenjajo našo deželo, povzdignemo na najvišjo raven, v časopisih, na radiu in seveda televiziji. Drugače pa nič. Sveta ne zanima niti, ali bodo obtoženega vodilnega politika (zadeva Patria) obsodili ali se bo, kot po navadi, zadeva izgubila v morju podobnih zadev.
Že davno pred najnovejšo raziskavo javnega mnenja je znan kolumnist predlagal, naj država odvzame volilno pravico upokojencem, ker samo motijo tok življenja. Zdaj se je pojavilo mnenje, da bi stranka upokojencev, če bi bile volitve, zasedla vsaj drugo mesto in pod sabo pokopala celo levico. Vest, vredna mednarodne pozornosti, a te ni in ni.
Morda pa je dobro, recimo sebi, da nismo prepoznavni. Morebiti bi zaradi prepoznavnosti imeli same težave. Vzemimo nevihto, ki jo v domači politiki povzročajo vesti iz Šaleške doline. Tam se naša država, ali pa vsaj velik del oblikovalcev političnega mnenja, pripravlja vložiti, za zdaj, milijardo in dvesto milijonov v nov energetski objekt. Lahko prerokujemo, da bo vsota, če se bo projekt res uresničeval, dvignjena nad oblake, nekam tja na dve milijardi. Veliko celo za precej večjo deželo, kot je naša.
Ime pokrajine, kjer se bo to dogajalo, zveni malce podobno Silicijevi dolini, in vemo, kaj je to. Govorilo se je celo, da bomo poskušali našo deželo spremeniti v Silicijevo dolino, s tisoči domačih in tujih učenjakov. Pustimo to. V naši dolini so pripravili načrt za milijardni projekt nove elektrarne, sicer delujoče na lignit, ki bolj sodi v devetnajsto stoletje, a naj bo. Bomo pač plačevali večje zneske za čiščenje zraka, ob dveh milijardah se že splača.
Omenjam naš največji projekt zato, ker ga baje prebivalci tiste doline hočejo z vsem srcem. Ni pa jasno, ali je projekt že izdelan do zadnje potrebne natančnosti, da bi lahko mirno, kot se temu reče, črpali denar. Toda to so malenkosti. Priredili pa smo si pravi shakespearovski spektakel, to pa smo. Strasti, spet bom rekel shakespearovske, so se za kulisami, pa tudi pred publiko razigrale okoli ljudi, ki naj nas vodijo v naše nadomestilo Silicijeve doline. Enega direktorja tistih elektrarn so ustavili pred vstopom v pisarno in mu hladno povedali, da pač ni več direktor. Drugega, novega direktorja pa so pred vstopom v pisarno ustavili delavci, zvesti prvemu direktorju.
Govori se, da je Irska, še pred nekaj leti občudovanja vreden gospodarski uspeh, zabredla v težave, ki jih bo zdaj reševala vsa Evropa, z njo tudi mi, ker so tam opravljali posle »s stiskom roke«, kar tako. Šlo je, dokler je šlo. Ali si vsi tisti, ki se razburjajo zaradi TEŠ, pri poslih prav tako stiskajo roke in jih natančno projektiranje ne zanima, tega še ne vemo. Zdi pa se, da bo zunanji svet, če bi se le ukvarjal tudi z oceno milijardnih poslov v naši alpski državi, ki jo moji kolegi radi imenujejo državica, obstal ob naši prostodušnosti, obenem pa čustvenosti. Saj si niti ne stiskamo toliko rok, kolikor obstaja nevarnost, da se bomo stepli. Slovenski značaj! V tem značaju je veliko miline in otožnosti, je pa tudi skrita strast, ki smo jo v preteklosti poznali, ko je šlo za grunt.
Kaj bi bilo, če bi imeli, kot Finci, eno samo Nokio? Tisto finsko velepodjetje seveda proizvaja otipljive stvari, ki se dobro prodajajo. Naš projekt velja nečemu, kar naj bi šele pognalo neko Nokio. To so oblaki, na katerih naj bi nekega dne sedeli drugi oblaki. Toda o tem se bo pač razmišljalo ali sanjalo v daljni prihodnosti. Za zdaj bomo gradili nekaj, kar moramo v podrobnostih šele urediti, pa kaj zato.
Imamo dolino - lepo ponosno dolino, ki naj bi diktirala vsej državi, nosila tako rekoč zastavo te države. Nič ne de, če pri projektu ni vse dodelano do zadnje podrobnosti in se, resnici na ljubo, ne ve, koliko bomo vsi skupaj plačali. Kajti plačali bomo vsi, čeprav ne sodelujemo vsi v takšnih prizorih, kot je zamenjava direktorjev.
Veliki postajajo manjši, govorimo zlasti ob zadnjih nezgodah in neprijetnih presenečenjih, ki jih doživlja največja svetovna sila. Ne more si dovoliti, kar bi hotela, ne ve se niti, ali se bo lahko uspešno izkobacala iz afganistanskega obroča. Zato bodo tako imenovane supersile v prihodnosti morale paziti, kako se obnašajo do manj pomembnih ali pa celo zelo manj pomembnih. Ali tudi do, recimo, Slovenije? Tega ne vemo. Zvedeli bomo, ko bodo začeli nekoliko bolj prepoznavati našo državo. Toda ali bi bilo to pametno? Morebiti je bolje tako, kot je. Da ne vedo, kako menjamo direktorje. Ne vedo, kako se borimo za oblast nad projektom, katerega dokončne cene niti ne poznamo. Z eno besedo, ali ni bolje, da smo neprepoznavni?!

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.