16. 12. 2010 | Mladina 50 | Kolumna
Obrnjeno na glavo
Reševanje evra postaja ključno za gospodarsko in politično preživetje EU in njeno prihodnost
Razprava o prihodnosti evra dobiva ob koncu leta 2010 vse bolj dramatične in protislovne razsežnosti. Evro in evropski monetarni sistem sta dolgo veljala za politični projekt, ki prinaša nedvoumne ekonomske koristi. Toda sklepi niso tako preprosti. Prehod od finančne in bančne krize h krizi realnega sektorja, od kreditne krize držav do globalne valutne krize, je vse obrnil na glavo. Evro ni bil epicenter teh kriznih razmer, ni pa tudi njihov branik. Pred nami je preprosto vprašanje. Ali lahko skupna evropska valuta preživi finančni zlom držav, lahko valutna kriza na koncu rešuje kreditno in vice versa, predvsem pa nas zanimajo različne reševalne alternative. Reševanje evra postaja ključno za gospodarsko in politično preživetje EU in njeno prihodnost.
Mnogi skeptiki so že pred desetletjem napovedovali, da evropska ekonomska in monetarna unija ne bosta zaživeli, ker nimata pravega institucionalnega nastavka in temeljita na nasprotnih interesih držav. Toda evroobmočje je preživelo in še danes ponuja dokaze za uspešnost evropske integracije. Je drugo največje svetovno gospodarsko območje (16 % svetovnega BDP-ja), z nekoliko nižjo, toda bolj uravnoteženo dinamiko razvoja kot ZDA (2,1-odstotna rast) in primerljivimi sposobnostmi spodbujanja strukturnih reform. Skratka, do leta 2009 je evroobmočje po uspešnosti in učinkovitosti povsem primerljivo z ZDA.
Osrednjemu delu EU je zagotovila stabilnost menjalnih tečajev, globalna kredibilnost evra je znižala tveganja spekulativnih valutnih napadov. ECB je zagotovila usklajeno monetarno politiko in večjo finančno integracijo, zahteva fiskalno disciplino in spodbuja konvergenčna strukturna prilagajanja. Edine težave, kot so divergenčne konkurenčne sposobnosti članic, različne stopnje gospodarske dinamike, občasne finančne nestabilnosti in premajhna koordinacija ekonomskih in razvojnih politik, so se zdele obvladljive in razmeroma neproblematične.
Toda finančna kriza je zadnje dve leti pokazala veliko večjo stopnjo ranljivosti EMU. Institucionalna povezanost članic je preplitka, koordinacija ekonomskih politik prešibka, protikrizno vodenje in ukrepanje pa prepočasni. Hitra in koordinirana akcija ECB, FED in angleške centralne banke je izjema. Z njo so se stabilizirale likvidnostne potrebe in omejila finančna tveganja. ECB je skratka dokazala, da lahko v kriznih razmerah povsem normalno odigra vlogo zadnjega posojilodajalca. Težje je bilo z domala simetričnim šokom na strani agregatnega povpraševanja in medvladno reakcijo. Skokovito znižanje gospodarske rasti in fiskalnih prihodkov na eni in povečanje odhodkov zaradi delovanja socialne države na drugi sta v hipu porušili želeno fiskalno vzdržnost držav. Povečanje javnega in zasebnega trošenja je bilo v preteklosti in tudi danes mogoče pokriti samo z zadolževanjem, doma ali pa v tujini. Če se zadolžijo banke in nebančne ustanove, imamo finančno krizo, če to storijo države, imamo fiskalno krizo, v obeh primerih pa gre za kreditno krizo.
In to je vsaka članica začela reševati po svoje, evropske koordinacije je bilo vse manj, stara nadzorna sidra pa so odpovedala. Heroična protikrizna improvizacija, s katero so se lotili krize v Bruslju, je leta 2010 privedla do skupnega pokrivanja velikih kreditnih kriz v Grčiji in na Irskem. Izbir ni veliko. Teoretsko bi lahko reči reševali s fleksibilnim valutnim tečajem, če bi ga lahko prizadete države uporabile za spodbujanje konkurenčnosti, izvoza in rasti. Toda evro tega ne omogoča in alternativa je zgolj zniževanje domačih cen (Irska) ali pa izstop iz evroobmočja. Kreditna kriza tako postaja valutna kriza, ki jo manj konkurenčne države znotraj EMU čutijo kot diferenciacijo obrestnih mer, ko na finančnih trgih iščejo drage kredite za pokrivanje svojih proračunskih dolgov. Težava je torej v tem, da problematične države (PIIGS) ne morejo preprosto izstopiti iz evroskupine. Hkrati pa tudi ni mogoče tečaja evra diskrecijsko prilagoditi na povprečen cikel evroobmočja, ker so asimetrični šoki in položaj držav članic pač preveč različni, ECB pa tudi ne more delovati kot FED. EMU je tako na kritični točki nenadoma postala problematična, ker ne ponuja rešitev. Kreditna kriza se je tako prelevila v valutno krizo, evro se je čez noč iz obetavne valute spremenil v nevarnost za EU kot celoto.
Od tod je odprtih nekaj možnosti za reševanje kreditne krize in nobena ni brez težav. Prva možnost je, da EU deluje po starem in v celoti prepusti reševanje kreditnih kriz članicam. Irski bančni sistem bi reševala sama Irska in zasebni domači in tuji bančni krog, ne pa da so nespametna splošna jamstva irske države nazadnje pokrile vse države evroskupine. Druga nasprotna možnost je novi reševalni mehanizem, ki pa je kljub 750 milijardam premajhen za reševanje velikih (Španija, Italija) in prevelik za dejansko finančno obremenitev drugih držav ob novih posredovanjih. Tretja možnost je večja fiskalna integracija držav, lastni evropski davčni viri in potem skupno fiskalno razbremenjevanje, podobno, kot to počnejo federalne države. Četrti vzvod je izdaja evroobveznic, ki bi lahko izenačile stroške financiranja in izločile špekulativne napade zasebnih finančnih ustanov. Toda to ni pogodu Nemčiji in drugim močnim članicam, ker bi podražilo njihovo zadolževanje. Peta možnost je, da ECB podobno kot FED sama kupuje obveznice držav, toda to lahko ogrozi monetarno stabilnost celotnega sistema. Na koncu pa bi lahko države preprosto zapustile evroobmočje in prevzele staro ali nekakšno vmesno valutno rešitev. Če so to obrobne države, evro ni ogrožen, vsak pa mora sam oceniti stroške in koristi take poti.
Valutno območje evra lahko preživi tudi finančne »bankrote« članic, če bodo le verjele v skupni monetarni sistem in bodo pripravljene na povečanje evropske integracije. Toda EMU je ekonomsko nesmiselna, če ji ne sledita večja fiskalna federalizacija in postopna pot k Združenim državam Evrope. Kreditna in valutna kriza sta izostrili politični problem EU in zožili prostor dosedanjih ekonomskih improvizacij. Ko bo tudi doma Pahor doumel, da EU postaja »domovina transferjev« prav zaradi Merklove in tudi Sarkozyja, bo morda tudi Slovenija zamenjala evropsko ploščo. Neumnost ima namreč v mednarodnih okvirih veliko jasnejšo ceno.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.