16. 12. 2010 | Mladina 50 | Kolumna
V senci Harryja Hopkinsa
WikiLeaks je na nenavaden način postavil demokracijo pred življenjsko dilemo. Morebiti bo zmagala svoboda elektronike.
Zgodilo se mi je, da sem se za hip počutil osramočenega. Pred dvema tednoma sem tu napisal, da bi bili mi Slovenci popolnoma neprepoznavni, če ne bi dobili črnega župana, o čemer je naenkrat pisal ves svet. Seveda je po tem prišla poplava tajnih dokumentov, za kar ima zasluge WikiLeaks, in glej ga, med temi dokumenti ameriške diplomacije jih je tudi nekaj, ki se zelo naravnost ukvarjajo s Slovenijo. Svetovni tisk je pisal o tem.
Moja osramočenost pa ni trajala dolgo. Bistvo ostaja, kakršno je bilo. En sam dokument je postavil stvari na pravo mesto. Tisto, da je predsednik vlade »barantal«, ko je posredno sporočil, da bi za dvajsetminutno avdienco pri ameriškem predsedniku naredil marsikaj. Naša javnost je bila rahlo zgrožena, sicer po nepotrebnem. Takšnih barantanj je v predsobi ameriških predsednikov nič koliko. S tem se ukvarjajo vsi, celo najzvestejši posebni partner, Združeno kraljestvo! Pa še kako. Izvirnost slovenskega primera je morda le v tem, da si je slovenski premier za svoj poskus izbral pogovor z odpravnikom poslov, torej zelo nizko. No, odpravniki poslov so pri Američanih po navadi tudi rezidenti obveščevalne službe (drugi na veleposlaništvih jih zato, so mi nekoč zaupali neki ameriški diplomati, ne marajo, in če je le mogoče, se jim v družbi izogibajo).
Veliko je seveda osebnosti in vlad, ki jim je nerodno ob nenadnem odkritju tisočev dokumentov ameriške vlade in razgaljenosti odnosov, ki so jo ti povzročili po vsem svetu. Grobo rečeno, ali bo sploh še mogoča tajna diplomacija? V zgodovini je imela veličastna obdobja, vsaj do pojava železnice in brzojava!
Pomislite, kako se je moglo mirno vladati svoji državi in tudi svetu, ko so vrhovi države občevali z drugimi tako, da so jim pošiljali posebne odposlance. Pomislili bomo seveda takoj na vladarje, kakršen je bil Henrik VIII., ki je svoje odposlance, če so bili uspešni, bogato nagrajeval, če pa so bili neuspešni, jih je poslal v pregon ali pa jim odsekal glavo. Toda kaj bi delali tako daleč v zgodovini. Imamo primer iz veliko bližje preteklosti, iz druge, kot vemo protifašistične, svetovne vojne!
Najuspešnejši državnik v zadnjih sto letih, ki je pred smrtjo predsedoval že v četrtem mandatu, kar njegova država drugače ne dopušča, se je v svetovni diplomaciji naslanjal na osebnega odposlanca. Harryja Hopkinsa, uglednega delavca New Deala, je pošiljal na zgodovinske naloge, najprej v London k Churchillu, še preden so ZDA vstopile v vojno, in uredil za Angleže sloviti land lease, ki je rešil Britanijo. In potem večkrat k Stalinu, ki ga niso poznali, a je Roosevelt, po pričevanju Averella Harrimana, veleposlanika v Londonu in Moskvi, liberalno naivno verjel, da se bo z njim prijateljsko zbližal.
Harry Hopkins je, moramo vedeti, ko je opravljal svoje poslanstvo, po navadi zaobšel navadne diplomate svoje dežele. Poročal je le naravnost predsedniku! Ustno, najpogosteje. Čeprav je tudi zapisano, da je Rooseveltu poslal pismo iz Londona z oznako slavnega hotela Claridges! Tajna diplomacija torej.
Zamisel o tajni diplomaciji se seveda upira našemu načinu razmišljanja. Tajnost dokumentov, ki jih je z neznansko spretnostjo velikega hekerja odkril svetu WikiLeaks, s čimer bi si bil lahko zaslužil Nobelovo nagrado, bi bila z ljudmi kot je bil Hopkins, vendarle zavarovana. Če seveda prezremo finale, ko so neki ameriški publicisti, veliko pozneje, prišli do ugotovitve (kakor so jim sporočili prebežniki iz KGB), da je Hopkins v svoji diplomatski vnemi pravzaprav postal ob teh misijah sovjetski agent (!), čeprav se tega ni zavedal.
Hopkins bi bil najbrž v naših časih nemogoč, že zato nemogoč, ker nimamo državnikov, kakršen je bil tedanji ameriški predsednik. Če nimamo takšnih vrhov, imamo pa neizmerno morje navadnih politikov in diplomatov, ki se borijo za košček slave. V primeru odkritih dokumentov gre za slavo, za katero se pač potegujejo tisoči skromnih diplomatov na težko priborjenih birokratskih položajih po vsem svetu. Pravzaprav bi morali biti hvaležni Assangeu, da jim je podaril košček slave, tiste slave, ki jo, kot je rekel Andy Warhol, vsaj pet minut v življenju zasluži vsak.
Je pa WikiLeaks dosegel tudi nekaj, kar je morebiti le slutil, da se bo zgodilo, vendar ne v takšnem obsegu, kot to zdaj doživljamo! V času, ko se celo Rusija deloma destalinizira, nam je manjkalo znamenj, da se svet lahko tudi restalinizira, vsaj v sferah birokratske oblasti. Moralo se je zgoditi, a veliko nas tega ni pričakovalo: da se bodo vrhovi velike države, ki jo slavimo kot trdnjavo demokracije, zgrozili nad nesramnostjo nekih hekerjev, ki ne spoštujejo nikakršnih posebnih pooblastil države in sesuvajo na pladenj svetovne publicitete tudi največje državne tajnosti. In s tem postavijo svojo državo in vse druge pred vprašanje, kako živeti naprej. Saj je država prišla že do tega, da preverja potnike s skenerji, ki prodrejo do same človekove intimnosti!
Lahko bi pričakovali, a smo morebiti upali, da to pot ne bo tako. Vsa jeza, gnev in maščevalnost so se, skorajda primitivno, vsuli na glavo uspešnega, nesramno samozavestnega, morebiti tudi hudobnega hekerja, ki so ga pripravljeni preganjati na vse mogoče načine, če se da, še zlasti na podlagi obtožbe o posilstvu. Prava sreča, da ga za to preganja nevtralna Švedska, ki ji ne morejo očitati svetovnih nakan. Pa še res je, mogoče ...
Z afero odkrivanja tajnih dokumentov se je svet znašel pred dilemo, ali poskusiti nekaj čisto novega ali pa iti naprej po starih vzorcih, ob katerih bi se razlike med nekdanjimi sovjetskimi metodami v najboljših Stalinovih časih in novo prakso jeznih, včasih morebiti celo razjarjenih branilcev zahodne demokracije opazno zmanjšale. Morebiti vendarle ne bodo resno poskušali zapreti WikiLeaksu in podobnim vseh poti do svetovnega spleta. Morebiti pa bodo. WikiLeaks je na nenavaden način postavil demokracijo pred življenjsko dilemo. Morebiti bo zmagala svoboda elektronike. Težko, toda še vedno mogoče.
Ali pa bi se raje vrnili k Hopkinsovemu primeru? Ali je mogoč?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.