22. 12. 2010 | Mladina 51 | Uvodnik
Naslade morale
Pred dobrim letom je tudi v Sloveniji izšla izjemna knjiga Umazano sveto in čisti um filozofa Roberta Pfallerja (prevod Hajdini in Troha). Knjigo bi morali danes brati vsi, ki pleteničijo o moralni krizi, krizi vrednot in kar se je še nabralo teh izrazov.
Nam, Slovencem, je knjiga še posebno blizu. Ne zato, ker so Pfallerju, kot tudi sam poudarja, blizu naši filozofi (Alenka Zupančič, Mladen Dolar in Slavoj Žižek), ampak ker avtor prihaja z Dunaja, iz Avstrije. Naj se še tako branimo, a morda nam noben narod ni tako podoben kot naši severni sosedje.
Podobno godrnjav narod je to. Podobno samozadosten in zaprt. Podobni so celo naši nacionalni ekscesi. Podobna je naša fanatičnost, jeza, lažno moraliziranje, naši čistuni so podobni, še podobe so hecno slične (populizem je umazanija čistunov, pravi Pfaller). Psihotična slika teh dveh narodov ima preveč skupnega, da bi Slovenci lahko pretežno vihali nos nad njim. Tam je naša slika, tam je naše ogledalo. Le da se Avstrija bolje in modreje vleče iz nekaterih res čudnih vzorcev teh dolin, kucljev in hribov. Dunaj kot eno od intelektualnih središč Evrope in sveta je večji, je močnejši - lažje preseže te vzorce.
In naše lepo je v resnici avstrijsko lepo. Mi smo le revnejši, a isti. Z manj okusa, a z istim vzorcem zadovoljevanja. In naš neokus je le še bolj groteskna različica avstrijskega. Mar ni ravno pokojni Haider najmočnejša podoba te tukrajevne dvojnosti, te dvomorale, tega skritega na eni strani in tistega javnega na drugi, ki je tako značilno? Haider je bil na eni strani mali kralj lokalne hribovske gejevske scene. Seks, telesnost, napete majčke, zabave, vse do roba omame. Na drugi strani pa zadrta šovinistična, fašistoidna svinja, čistun, da, družinski človek, morala z velikim M. Naš človek.
Stvari pa so večje. Večje od Avstrije in večje od Slovenije, večje od krize, in začele so se prej. Tu imajo svojo podobo, že že. A Pfaller pravi, da se je današnji obsceni populizem - ta nas namreč vse bolj obvladuje - lahko tako razrasel le zato, ker so se liberalnejši krogi začeli zatekati v neko nenadoma zaželeno čistunstvo, čistost. Če je bilo prej liberalnim ljudem normalno ter človeško predajanje užitku, glamurju, se je sredi devetdesetih prelomilo. Nenadoma so prav liberalni začeli propagirati čistost, moralnost. Levi del družbe je spremenil svoje gledišče: kulturni elementi in prakse, kot so denimo kajenje, uživanje alkohola, seksualnost, ki so dotlej dajali vtis glamuroznosti, elegance, naslade, so nenadoma postali nekaj gnusnega, nevarnega in politično vprašljivega. Prav to: nastopila je korektnost. Politična korektnost, kulturna korektnost, čistost, moralnost.
Tisto, kar je nenadoma obveljalo za razsvetljenje, je bilo odrekanje ugodju. Saj to, da je kajenje škodljivo, vemo že ves čas. In? Nič novega ni, ni novih podatkov. Le liberalni del družbe je začel te prakse razlagati za nedostojne. Nedostojne? Saj to vendar ni liberalni, to je globoko konservativen diskurz! Kam je zašla levica, kam so zašli liberalni?
A Pfaller gre naprej in tu se skriva srčika. Vse večja krepostniška askeza zahodnih liberalnih kultur je postala vse večja opora obscenostim populizma. Bolj ko se je liberalni del družbe spuščal v politično korektnost, »bolj je samo sebe spreminjal v vse boljše občinstvo za vso umazanijo populističnih čistunov«. Zakaj populistični voditelji prej torej niso bili tako uspešni? Njihovo kazanje na obscena znamenja preprosto ni našlo dovolj čistunov, lažnih moralistov, ki bi prikimavali - pri čemer so sami pogosto enaki kršitelji teh moral, enako obsceni ali pa se vsaj naslajajo in skrito želijo te obscenosti.
Danes je množica, ki verjame v čistost, moralnost, korektnost, torej večja. Verjame? Na ravni deklarativnosti. A zase ima odpustke. In ta množica tudi ve, da tisti, ki kaže na vse (ta je lopov, ta je na mamilih, ta je tajkun) in druge razglaša za obscene, tudi sam ni »čist«. A je ne moti. Kdo si prizadeva ves čas prikazati Katarino Kresal za nemoralno, ker je mlada vstopila v intimno zvezo s premožnim in vplivnim moškim? To je namreč izvirni greh Kresalove. Mar ni predsednik prve stranke obscenega populizma prav tak moški s prav tako žensko? Lepo, pametno in mlado?
A to ni problem. To množica ve, kot ve zase, da se ne drži tega, kar sama pridiga. Tudi Pim Fortuyn je okoli sebe zbral nizozemsko sovraštvo do tujcev, a se mu ni prav nikjer poznalo, ko je na dan prišlo, da se rad »pozabava« z maroškimi pocestnimi dečki. Ko so v času volilne kampanje razkrili nacistično preteklost pokojnega Kurta Waldheima, se je to spremenilo v obsceni argument za, češ, »zdaj ga bomo pa res volili«. Taka razkritja, pravi Pfaller, popularnosti populista ne škodujejo, temveč celo učvrstijo njegovo avtoriteto voditelja. Ve se, da je tudi on človek (tako kot so tudi oni sami le ljudje), in zato prav njemu razkritja ne škodujejo. Absurdno, absurdno. A prekleto res.
»Populizem čistunom ponuja redko priložnost, da so enkrat končno umazani prav v svoji čistosti,« pravi Pfaller. In v času krize ima obsceni populizem sekiro v medu. Vse je eksces, vse je obsceno, vse je nemoralno.
Danes problem ni, da je morale premalo. Preveč morale je. Obscene morale. Vabljive, sladke morale, nasladne morale.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.