22. 12. 2010 | Mladina 51 | Kolumna
Božična poslanica javni pameti
Edino očitno dejstvo našega skupnega tu-in-zdaj je, da ga živimo na načine, ki se med seboj grobo izključujejo
Ob prazniku vsesplošnega miru, družinske sreče, potrošništva, samostojnosti in sprtosti je primerno, da se na javno pamet obrnemo s preudarnim nagovorom, ki naj se kar najbolj izogiba žargonom, zmerjanju in širjenju panike. To je, žal, veliko laže načrtovati kakor narediti.
Edino očitno dejstvo našega skupnega tu-in-zdaj je, da ga živimo na načine, ki se med seboj grobo izključujejo. Siti ne razume lačnega, saj se lahko izogne temu, da bi ga srečal in se soočil z njim. Levica in desnica se lahko do onemoglosti zmerjata in tožarita, ker imata vsaka svoje okope in vsaka svoje medije. Politični in medijski pluralizem, neoliberalno gospodarstvo in urejanje prostora omogočajo plodno razrast neoviranega sovraštva. Paradoks je torej, da v razmerah dveh ideoloških polov, nove naraščajoče družbene neenakosti in sredi svetovne politično-ekonomske krize medijski pluralizem deluje kot gojišče sovraštva, namesto da bi bil prostor, kjer sprejemamo nasprotnike za sogovornike in zlasti za sobivajoče.
Kadar koli zadnje čase pogledam v Reporter ali Demokracijo, sem zgrožen nad opisi stanja v družbi, ki ga pisci doživljajo, kakor da bo jutri nastopila apokalipsa ali pa celo, kakor da je družbeni pluralizem le privid in da v resnici še (ali že?) živimo v docela nadzorovani, totalitarni družbi. Spreleti me občutek lebdenja v zraku, izgube realnosti ob spoznanju, da s takim piscem ne živim v istem mentalnem svetu in da me s svojim prepričanjem - za katerega moram dopustiti, da je iskreno, četudi tega ne razumsko ne čustveno ne morem sprejeti - meče iz svojega sveta. Tak opis stanja stvari nasprotuje vsem mojim življenjskim izkušnjam, od tega, da sem v mladosti doživljal socializem kot pravičnejšo družbo od zdajšnje, do tega, da pač nikoli nisem bil povezan v kakšno oblastno omrežje, ampak sem se samopašnosti vladajočih ne glede na njihov predznak upiral. Ali res ni mogoče razumeti, da mene in verjetno kakšno polovico Slovencev žalijo glasne obtožbe ali tihe podmene, da smo posredno ali neposredno krivi za povojne poboje ali da smo totalitaristi, če smo prepričani, da je treba kapitalizem radikalno spremeniti v bolj človeško družbo? Ali ni mogoče razumeti, da nas kot ljudi razvrednoti, kdor ne dojame, da premoremo tudi tisti, ki ne hodimo k maši, svojo etiko in moralo, ki nista slabši od njegove?
V medijih, ki prevladujejo (in jih desnica »prepoznava« kot leve), nikakor ne prevladuje nasprotni ton, ki bi pripisoval opoziciji, da ima v resnici v rokah vse niti ali da je kriva vseh tegob v družbi. Niti ne prevladuje prepričevanje, da se desnica moti in da je vse normalno in pod nadzorom (to bi kak minister že rad rekel, a mu ne bi verjeli). Za medije je v krizi značilno, da so se domišljijsko in čustveno poistovetili z »mnenjem ljudstva«, ki ga sami zelo pridno konstruirajo: vse je narobe, vsa oblast je pokvarjena. Mediji podžigajo ciničen odnos do politike, ker so nesposobni samostojno - se pravi, ob pomoči strokovnjakov in brez sprejemanja agende tega ali onega oblastnika - analizirati dejanske posledice konkretnega družbenega dogajanja. Ste opazili, da bi se bili potrudili analizirati konkretne člene v Grimsovem in novem medijskem zakonu in, recimo, simulirati, ali se bo z novo sestavo organov politiku laže ali teže prebiti vanje; ali pa izračunati, koliko nagrade bi vodilni zares dobili po novem zakonu? Pri referendumu se enako kakor npr. pri TEŠ in širše pri energetski prihodnosti Slovenije mediji bistveno več kakor s posledicami politike za prizadete (se pravi, za delavce RTVS in gledalce; za Šaleško dolino in za porabnike energije) in za vso slovensko družbo ukvarjajo s pisanjem scenarijev, kateri lobi je pritisnil na katerega politika, kaj bo kdo izmed bojda vpletenih od tega imel, koga bo odneslo in kdo bo profitiral. Namesto da bi mediji dejavno podpirali neodvisnost sodstva, mu »pomagajo« z vnaprejšnjimi obtožbami, izsiljevanjem krivde in obtožbami (glede tega Janši in desnici niso prizanašali).
Dopuščam, da je v prevladujočem medijskem diskurzu marsikaj, kar na desnici (po mojem napačno) detektirajo kot oviro svojemu svobodnemu delovanju ali celo bivanju. Zdi se mi, da sem brez moči, da bi koga prepričal, da je moje pisanje povsem zgrešeno uvrščati v rubriko »podporniki režima« (katerega koli). Mislim, da je skrajni čas, da opustimo podmeno, da je tisti, katerega miselni svet nam je tuj, Drugi v smislu sovražnika, ki nas v temelju ogroža. Temu se lahko približamo tako, da se najprej zavemo, da medijski in politični pluralizem očitno omogočata dejansko različnost in svobodo izražanja, če omogočata, da živimo v svetovih, ki so si tako zelo različni. Če se bomo zavedeli tega, lahko storimo korak naprej. Nujno je, da spoznamo, da morajo ti različni svetovi pripustiti vase nasprotnika kot sogovornika. Kot nekoga, ki uteleša drugačno, a enako dopustno možnost bivanja, čutenja, mišljenja in ki takrat, kadar si to med seboj dopuščamo, uteleša vsakomur, tudi meni samemu, možnost in realnost moje lastne svobode.
Z levico in desnico moramo začeti vsi skupaj ravnati kot z nalepkama, ki nista več nič drugega kakor znaka, ki ju uporabljamo, ker še nismo otipali nove realnosti v sebi in okrog sebe z ustreznejšimi. Takimi, da bi lahko te fosile postavili v muzej. Kapitalizem je v tako hudi krizi, da se bo Evropa prisiljena korenito spremeniti. V to pelje stopnjevanje njegovih družbenih protislovij. Radikalno družbeno spremembo bo zahteval tek stvari sam. To priznati pomeni prepoznati skrajno resnost položaja. Povsem napačno je meniti, da je radikalna družbena sprememba nekakšna kamuflaža za neoboljševizem. Gre za to, da so se družbena razmerja spremenila, in če jih hočemo razvijati v skupno dobro, moramo razgraditi in znova vzpostaviti svoje miselne svetove in temeljne pojme, kakršni so morda »družba«, »trg«, »kapital«, »razred«, »solidarnost«. Če smo izgubili tla pod nogami, se moramo naučiti plavati. In ni mogoče, da bi plavali vsak v svojem morju.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.