22. 12. 2010 | Mladina 51 | Kolumna
Sejalci socialnega iluzionizma
Pokojninska reforma je postala sama po sebi zgled svojevrstnega političnega fatalizma, s katerim ta vlada nadaljuje svoj politični mandat
Pokojninska reforma je po vsebinski plati končana, doživela je tudi nujno prvo politično potrditev v parlamentu. Toda njena usoda je politično povsem negotova, vsebinsko pa tudi ni odgovorila na temeljna dolgoročna vprašanja javnega pokojninskega sistema. Tako je sama po sebi postala zgled svojevrstnega političnega fatalizma, s katerim ta vlada nadaljuje svoj politični mandat. Vlada očitno ne obvladuje elementarnih pravil menedžmenta sprememb, različne interesne skupine niso sposobne preseči svojih partikularnih interesov, nihče noče tvegati radikalnejšega posega v modernizacijo pokojninskega sistema. In tako smo na koncu dobili politično-ekonomski kompromis, s katerim ni nihče prav zadovoljen. Na kratek rok ne odrešuje javnih financ, na dolgi rok ne prinaša prave reforme pokojninskega sistema.
Politično-ekonomski paradoks pokojninske reforme je več kot očiten. Demografski trendi starajočega se prebivalstva so znani, prav tako je jasno, da obstoječi javni pokojninski sistem s sprotnim prispevnim kritjem že zdavnaj več ne deluje. Dejstvo je, da se upokojuje razmeroma številna povojna generacija ljudi in da jo finančno oskrbuje vedno šibkejša tekoča generacija zaposlenih delavcev. Dejstvo je, da je Slovenija v procesih staranja tudi v evropskem merilu med najbolj problematičnimi članicami. Rodnost je v osemdesetih padla pod mejo obnovljivosti prebivalstva, po letu 2020 bo petina, leta 2050 pa že tretjina prebivalstva starejša od 65 let, po letu 1950 število rojstev upada, od leta 1992 je število umrlih večje od števila rojstev, od leta 2003 pa je število starejših preseglo število otrok. Demografske škarje se torej zapirajo in to je največje strukturno in razvojno protislovje slovenske družbe, povsem neprimerljivo s cikličnimi problemi sedanje ali prihodnje gospodarske rasti ter zaposlovanja. Vse manj delovno aktivnega prebivalstva pokriva vse večje število upokojencev in starajočih se.
In preobrat demografske tranzicije tudi ni od včeraj. Zato je že nekaj časa povsem nerazumljivo, da že leta nimamo demografske politike, da v družbi ni nobene prave razprave o starajoči se družbi, da še vedno nimamo sistemskih rešitev za sobivanje starostno in socialno različnih generacij. Relativno širok nabor ministra Svetlika nima niti jasnega udarnega jedra in še manj politično podporo. In tu je jedro zablode sedanje vlade, ki si je pokojninsko reformo naložila kot enega od temeljev svojega političnega mandata. Problem starajoče se družbe bi morala biti prvovrstna politična agenda levosredinske vladne koalicije, znotraj utrjevanja njenih vrednot bi morala potekati razprava in iskanje politične koalicije za pokojninsko reformo, ki mora biti prepričljiva in sprejemljiva za večino prebivalstva in njenih političnih predstavnikov. Šele na tej podlagi se potem rešujejo tehnična vprašanja in zadrege, kdaj in kako se upokojevati. Politična legitimnost pokojninske reforme je prvi pogoj za njeno legalno sprejetje in ne obratno.
Toda tudi druga, vsebinska plat reforme ni prinesla prave rešitve. Pokojninske reforme zahtevajo stalne prilagoditve. Vsakih deset let gre za relativno normalno korekcijo, zato je bilo poudarjanje nekakšnega alarmantnega in posebnega stanja, ki naj bi ob sedanji ekonomski krizi zahtevalo hitre, dramatične in dolgoročne premike, povsem nepotrebno in zmedeno. Finančna nevzdržnost javnega pokojninskega sistema ni nova in slabo tretjino potrebnega pokritja že danes zagotavlja s transferji državni proračun. Razlogi zato pa ne tičijo zgolj v neugodnih demografskih trendih, temveč v političnih odločitvah. Najprej smo s hitrim upokojevanjem reševali tranzicijsko brezposelnost, potem smo želeli z znižanjem prispevnih stopenj za delodajalce povečevati konkurenčnost, nazadnje pa se je politika dobrikala upokojencem z usklajevalnimi indeksi zvečanja pokojnin. V igri številk je povsem jasno, da dokladni sistem dolgoročno ni niti fiskalno niti socialno vzdržen. Rešitev je lahko zgolj trojna kombinacija pokojninske reforme s povečanjem upokojitvene starosti, širjenjem proračunskega pokritja in dodatnimi zavarovalnimi možnostmi drugega in tretjega stebra. Potrebujemo kombinacijo vsega trojega in jasno zavezo, da dejansko potrebujemo veliko bolj vsebinsko in ne zgolj popravljeno reformo. V nasprotnem primeru moramo opustiti kakršnekoli aktuarske izračune in zavarovalniško logiko upokojevanja.
In tu tiči druga zabloda sedanje pokojninske reforme. Dejansko so vsi spori nastali na ravni prvega stebra, hitrost in način sprememb pa sta edini pravi predmet interesnih in političnih sporov. Pokojninska reforma je rešljiva predvsem s svojo širitvijo na drugi steber in povečanjem varčevanja v okviru tretjega stebra. Reči so na prelomni točki povezane. Če bomo premikali starostno mejo upokojevanja, bodo ljudje iskali alternativne možnosti vstopa v pokojninski sistem in to je prostor za dodatne stebre pokojninske reforme, kar je bila tudi prvotna zamisel mednarodnih ustanov. Dejstvo je, da nam drugi steber ne deluje, ker dejansko zajema dobro polovico vseh zaposlenih, povprečna premija s 30 evri na mesec ne zadošča, zajamčena donosnost in enake naložbene politike pa so tudi brez prave vsebine in tržnega naboja. In prav zato narašča strah, da se bo po desetih letih slabih izkušenj zlomil še ta na pol podrt steber in bodo ljudje začeli umikati nekaj več kot 1,5 milijarde privarčevanih sredstev. O tretjem stebru, ki bi temeljil na spodbujanju individualnega varčevanja, sedanja reforma ne govori, ker so pač zunaj uradnih pokojninskih skladov. Predlog o uvajanju navideznih računov ničesar pametnega ne rešuje, kajti ljudje bi dobili zgolj dokaz, da v dokladnem sistemu ne bodo nikoli dobili toliko, kolikor so vanj vplačali.
Reforma očitno ponuja preskromno širino brez drugega in tretjega stebra, hkrati pa brez potrebne vrednostne priprave in politične legitimnosti posega v občutljivo jedro dokladnega sistema. Naliti si bomo morali čistega vina in razgrniti prave alternative, od zajamčene državne pokojnine za vse do spodbujanja zavezujočega kolektivnega in individualnega pokojninskega varčevanja. Brez tega bomo še naprej sejali socialni iluzionizem in želi prekletstvo ekonomskih zmot.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.