Demokracija proti demokraciji
Svet je neverjetno napredoval v boju proti pravicam, ki jih sicer sprejema kot demokratične, mu pa ustvarjajo toliko težav, da se sprašuje: ali res mora biti demokratičnost demokratična!
Če nimaš nič slabega za bregom, povej o sebi vse, se glasi neizgovorjena, a logična misel o tem, kar se ustvarja v temeljih evropske, ameriške in verjetno tudi japonske demokracije. Živimo v času, ko se ideje ne skrivajo dolgo - geslo je vendarle transparentnost -, in tako so kot najnovejši
izum varnostnih možganov (varnost je ena od poglavitnih dejavnosti v politiki omenjenih nacij) med prizadevanji v boju proti terorizmu skorajda logično izpeljali poteze, s katerimi naj bi se vnaprej obvarovali zla. To bi bilo prav tako mogoče doseči ali pa vsaj izboljšati tako, da bi bilo pri vstopu v letala že na razpolago čim več podatkov o potniku. Tudi o tem, od kod prihaja in kakšno je njegovo etnično ozadje!
Na francoskih letališčih bi tako že vnaprej vedeli, ali je v letalu kak etnično vprašljiv potnik. Denimo, kdo iz tistih dežel, ki se lahko pohvalijo s skrajnimi islamisti. Pa tudi morebiti ... z Romi.
Nasilje, ki se širi v novih oblikah, naj bi bilo torej v svetu, v katerem želimo živeti demokratično, ustavljeno ali vsaj zmanjšano z večjo varnostjo, ki v svojem bistvu ne more biti prav demokratična. To še ne pomeni, da bi se z vsemi nasprotniki demokratičnosti pomerili na isti način. V Evropi imamo sedaj madžarski primer, ko se oblikuje očitna avtoritarna oblast s popolnim soglasjem ljudstva, ki je arhitektom nove avtoritarnosti, tako kot nekoč v Nemčiji (ne bomo uporabili imen), dalo pravico vladati. Gospod Orban je zelo transparentno na oblasti, prosimo. Če arhitektom Evropske unije to ni všeč, morajo pregrehe očitati madžarskemu narodu, ne le gospodu Orbanu!
Misel, da bodo ob vstopu potnika v letalo že vsi od varnostne službe do prvega pilota vedeli, kakšno potencialno nevarno žival imajo v potniški kabini, nam odpira popolnoma nova obzorja. Živeli bomo v vnaprej popolnoma prečiščenem ozračju, saj bomo vedeli vse, vsekakor pa bo oblast, katerakoli oblast, vedela vse, ne bo le poznala oblike telesa na skenerju. V rokah bo imela enciklopedično znanje o človeku. Britanci, ki pred pol stoletja v tisti svoji klasični demokraciji o človeku pogosto niso vedeli nič in so zato tudi dobili v svoje okolje najboljše vohune proti samim sebi, so sedaj tako napredovali v zalezovanju - ne, v obdelovanju človeškega Jaza -, da vas tam videokamere prestrezajo na vsakem koraku. Nič seveda v primerjavi z Googlom, ki fotografira vse ulice in posamezne hiše vseh, ponavljam vseh mest in ki mu ne more uiti nihče več.
Spomnil sem se (v poznih letih življenja mi prihajajo na misel najsmešnejši spomini), kako sem v Moskvi, ko sem bil sodelavec inštituta, ki je veljal za zaupno (»zasekrečeno«) ustanovo, vsako jutro moral hoditi mimo stražarja in mu pokazati prepustnico s sliko. Stražarja sem dobro poznal, med odmorom sva vsak dan skupaj pila čaj, a vendar tudi po poznanstvu, ki je trajalo vse leto, ko sem vstopil, ni nikoli pozabil pogledati moje slike, potem mene, pa spet slike in šele potem me je pustil vstopiti. To je bila klasična sovjetska previdnost, ki je dandanes videti smešna ob množičnem, recimo britanskem, videosnemanju.
V Ameriki že javno razpravljajo o možnosti ali neizogibnosti zmanjšanja ustavnih pravic glede tega, kaj drugi vedo o tebi. Pojav Wikileaksa je seveda razpravo o tem zamotanem vprašanju zaostril. Ko imajo opraviti z javnim dejanjem razkrivanja državnih dokumentov, še zlasti diplomatskih, se ob očitnem napredku stikanja po človeških skrivnostih zdi popolnoma logično, da se splet okoliščin tudi ustavno uredi nekoliko strožje in manj navidezno demokratično. Človek ve o človeku, kar lahko zve, država bi pač morala vedeti veliko več, morala bi vedeti vse ali vsaj skoraj vse.
Ruska oblast (malo je manjkalo, pa bi mi ušla beseda sovjetska) kaznuje multimilijarderja Hodorkovskega zato, ker je svojo moč hotel uporabiti za demokratično opozicijo, ameriška absolutno klasična demokratična oblast pa ima težave, kako z Wikileaksom. In vendar si upajo javno govoriti tudi o tem, da bi tistega Avstralca, ki bolje od drugih uporablja kibernetiko, nekako ujeli ali pa drugače, tudi fizično, onemogočili. Dilema je svetovna.
Svet je neverjetno napredoval v boju proti pravicam, ki jih sicer sprejema kot demokratične, mu pa ustvarjajo toliko težav, da se sprašuje: ali res mora biti demokratičnost demokratična! Spet sem se spomnil nečesa iz svojega življenja. Pisalo se je leto 1967 in Izraelci so slavili zmago nad Arabci v šestdnevni vojni. Bil sem dopisnik in vsako poročilo, ki sem ga poslal svojemu uredništvu, je moralo skozi izraelsko vojaško cenzuro. Ta je veljala tudi še po izraelski zmagi.
Cenzor ni popolnoma razumel jezika, v katerem sem poročal. Zahteval je, da mu sam čitam svoj tekst, on pa me je ustavljal, ko se mu kaj ni zdelo prav, izraelsko prav. Pa sva debatirala. Končalo se je po navadi s kompromisom. On se je malo umaknil, jaz pa sem nekoliko spremenil stavek. Kako bi bilo, če bi se sedanja ameriška oblast lepo dogovarjala z Assangeom, koliko sme ven in koliko naj vendarle ostane zaupno, za preostali svet, pa tudi za navadne Američane!
V svetu se pogosto dogajajo neverjetni preobrati, iz belega postane črno ali obratno. Je pameten boj na življenje in smrt tam, kjer očitno ena stran ne more dokončno premagati druge? Čakamo, da bi videli, ali so razumni kompromisi med vladami in javnostjo mogoči, prav lahko pa bi se zgodilo, celo verjetno je, da nekateri kompromisi ne bodo mogoči.
Smo v izredno občutljivem položaju, vsaj glede prihodnosti demokracije. Smo pravzaprav na poti demokracije proti točki, po kateri je ne bo več ali pa bo neverjetno zožena in skrajšana. Pred nami se odpira tisto, česar vsaj po besedah sodeč, nihče noče - novi zdemokratizirani totalitarizem. Lahko ga bodo seveda imenovali tako, da bi bili tudi vsi demokrati vsaj malo pomirjeni. Sicer pa, ali ni pri človeku vse mogoče? So dežele, tudi naša je med njimi, a ni jih veliko, kjer so največji demokrati in borci proti komunizmu nekdanji komunisti. Pri nas je to očitno, a imajo veliko in uspešno politično stranko, ki strastno nasprotuje ostankom komunizma z organizacijo, ki so jo lahko prevzeli le od nekdanje partije. Največje protikomuniste najdete prav med nekdanjimi komunisti. Vsi skupaj pa smo na poti ... Kam?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.