Janko Lorenci

Janko Lorenci

20. 1. 2011  |  Mladina 3  |  Kolumna

Problem čiščenja

Politika, četudi spremenjena, sama nima moči, da bi normalizirala plasti pod seboj

/media/www/slike.old/mladina/kolumna_03.jpg

© Tomaž Lavrič

Posameznik lahko hitro zapravi svoje dobro ime. Če je javna oseba, v širokem krogu ljudi, če ni, v svojem, ožjem. Boli eno in drugo. Nekateri si od tega nikoli ne opomorejo, drugi se podajo na pot mučne rehabilitacije, a ostanejo za vedno ranljivi zaradi morda ene same usodne napake. Nekateri se z madežem sprijaznijo in izgubijo vse skrupule - ali pa jih niso imeli že prej.
Veliko huje je, če izgubljajo dobro ime posamične skupine - politiki, zdravniki, novinarji, menedžerji, sodniki. Pri nas so vse po vrsti manj ugledne kot nekoč. Eden izmed razlogov za to je množenje teh in onih profilov, kar njihovo veljavo, včasih pa tudi kakovost tišči navzdol. Drugi dejavnik je splošno izgubljanje zaupanja v elite. To nezaupanje je deloma upravičeno, deloma krivično. Zaradi objektivnih razmer tudi sposobni politiki težko izvajajo dobro politiko, na zdravnike pritiska pospešena privatizacija, na resni tisk lastniki, politika, nove tehnologije ...
Verodostojnost in notranjo higieno posamičnih poklicev od zunaj najbolj načenja zloglasna neoliberalizacija. Kot poglavitno merilo vsega postavlja denar, materialno uspešnost, njena tiha predpostavka pa je neusmiljen boj za koristi svoje skupine. Natančneje - najprej za koristi posameznika, nato morebiti še za koristi skupine. Družba kot celota postaja odmaknjeno, pozabljeno vesolje. Ta miselnost se uveljavlja kot prevladujoča drža elit, jih spravlja v ostre notranje in medsebojne spopade, širi pa se tudi med ljudstvo; solidarnost ostaja živa, hrepenenje po njej je še naprej močno, izraža pa se predvsem kot strah in tesnoba.
To dogajanje neizbežno uničuje poklicno etiko skupin in posameznikov. Tisti, ki poklicne norme spoštujejo, še prevladujejo, a prav tako se veča število kršiteljev in tistih, ki so do njih tolerantni ali vtikajo glavo v pesek. To velja tudi za poklicna združenja raznih skupin in posamične delovne kolektive. Sumljivo strpni so.
Primerov za to mrgoli.
Združenje menedžerjev je molčalo ob mahinacijah, ki sta jih najbolj kričeče zganjala Bavčar in Šrot, zbuja se šele zdaj zaradi Svetelška, žal spet problema. Arogantno predstavnico zdravniškega stanu Gordano Kalan Živčec bo očitno spodneslo šele sumljivo poslovanje v izolskem zdravstvenem domu. Med pravniki se ni nič zgodilo ustavnemu sodniku Janu Zobcu, ki je kot kak prvošolček javno zašpecal kandidata za predsednika vrhovnega sodišča Maslešo, potem pa si ni upal z njim niti soočiti. Sodniški stan je molčal, čeprav je nanj legel nov madež. Med novinarji Dela še zdaj nemoteno piše in dobiva visoko uredniško plačo Peter Jančič, politični cenzor in nastavljenec političnega nastavljenca Danila Slivnika. Na nacionalni TV sta politično angažirana Možina in Gerič do nespoznavnosti spačila profil nesrečne televizije in odgnala kopico dobrih novinarjev. Nihče ju ne bo odslovil, čeprav bo rehabilitacija dolgotrajna, del gledalcev pa je izginil za vedno.
Primere pešajoče notranje higiene bi lahko naštevali v nedogled.
Samoregulacija posamičnih skupin je pomembna stvar. Skrbi za stroko in njene etične vidike, posamične skupine povezuje navznoter in jih brani pred samopašnimi posegi od zunaj. Samoregulacija je poglavitni vir dobrih pravniških, zdravniških, novinarskih ... tradicij. Brez nje ne gre.
Toda hitro se lahko sprevrže v svoje nasprotje - v lažno solidarnost in potuho. Brž ko ta ali ona skupina ščiti svojega pripadnika ne glede na to, kaj je storil, in zgolj zato, ker je njen član, je nekaj hudo narobe.
Posamične skupine in delovni kolektivi so veliko več kot seštevek posameznikov. Zato greh vidnega politika, zdravnika, duhovnika, menedžerja ... ni samo njegov greh, ampak meče senco na celotno skupino. Če taka skupina slaba dejanja svojih pripadnikov tolerira ali celo skriva in brani, s tem nujno povzroča dvoje: niža lastne standarde in se sprijaznjuje z usihanjem svojega poklicnega ugleda.
Skratka, k samoregulaciji nujno spada tudi samočiščenje. Pri nas ga je malo, premalo, in to je eden pomembnih virov vse manjšega ugleda posamičnih elit in elit kot celote. Iz njega med drugim raste tisti zlovešči »vsi zgoraj so enaki«.
Od poklicnih združenj bi pričakovali vsaj javno distanciranje od spornih posameznikov, v najhujših primerih pa izobčenje teh posameznikov, odvzem licence, tak ali drugačen suspenz ali kazen. Po navadi slišimo samo molk. V vodstvih združenj se pogosto naselijo vplivni, agresivni, včasih problematični posamezniki in tako rekoč uzurpirajo mnenje svoje skupine. Vendar so taka vodstva tudi odsev prevladujočega stanja duha članstev.
Ta članstva pa kršitelje svojih najvišjih poklicnih načel pogosto tolerirajo; zdravniki se npr. zgražajo nad politiki in menedžerji, grešnike tik ob sebi pa zaradi oportunizma, strahu pred spori, koristoljubja, zazrtosti samo v svoj delovni vrtiček ... mirno prenašajo. Ta pasivnost je tudi odsev tiste individualistične toposti, ki jo tišči naprej neoliberalizem. Tako se več jeze kot proti kršitelju dobrih poklicnih standardov praviloma obrne proti tistemu, ki na kršenje, zlasti kršenje z imeni vred, opozarja. Saj moti ljubi mir v lastni hiši!
Paradoksno za samočiščenje svojih vrst morda še najbolj skrbi politika - pač zato, ker je najbolj na očeh, ker je voljena in ker je razdeljena na tekmujoče stranke in oblast ter opozicijo. Zdravniki, menedžerji, odvetniki so bolj strnjene in zaprte, nevoljene skupine brez sistemsko določene dvo- ali večpolarnosti. Ne glede na to pa se tudi politika obnaša kot enotna čreda, ki skrbi za svoje koristi (vpliv na druge sisteme) in vsaj v okviru posamičnih strank varuje svoje pripadnike, kolikor se le da.
Odsotnost samočiščenja je velika težava posamičnih skupin in celotne družbe. Tudi zaradi te nalezljive bolezni smo pretirano razdrobljena, slabo pretočna, za kritiko in dialog preveč zaprta skupnost. Zaradi nje je navsezadnje na škodi molčeča večina zdravnikov, pravnikov, novinarjev, ki se iz teh ali onih razlogov gre mazohistično lažno solidarnost. Tudi zaradi molka ob ekscesih poklicnih tovarišev lahko cvetijo politični populisti, izgubljajo verodostojnost mediji, vznikajo sumljive menedžerske in odvetniške zvezde.
Javna jeza zaradi notranje nehigiene najbolj leti na politiko - upravičeno, ker je, kot rečeno, najbolj univerzalna elita z največ moči. Toda naša kriza je kriza vseh elit in deloma tudi civilne družbe. V toliko je ta jeza po malem svetohlinska.
Ali po domače: če ne bo vsakdo (vsaka skupina) pometel pred svojim pragom, ukoril, kaznoval, izobčil lastnih grešnikov, ampak bo krivdo vedno iskal le pri drugih in zgoraj, se ne bo spremenilo veliko.
Igra med politiko in drugimi sferami je zapletena. Impulzi za spremembe praviloma prihajajo od spodaj, toda politika, četudi spremenjena, sama nima moči, da bi normalizirala in moralizirala plasti pod seboj, če se te ne pomagajo normalizirati tudi same. Sama lahko kvečjemu igra na strah ali uvede diktaturo. Tega pa menda nočemo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.