Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

 |  Mladina 4  |  Kolumna

Doba zgrešenih družbenih idej

Vivisekcija politično-gospodarske stvarnosti

/media/www/slike.old/mladina/pamflet_04.jpg

© Tomaž Lavrič

Vlada z najnižjo podporo javnosti v zgodovini Slovenije računa, da je čas njen zaveznik. Da ji bo naposled uspelo potegniti nekaj uspešnih potez, ali pa, da bo morebitna evropska gospodarska konjunktura avtomatično povzročila tudi slovenski preporod.
Ameriški predsednik Obama je v svojem govoru nakazal drugačno smer, saj je izpostavil, da je ključ do uspeha na naslednjih volitvah v ustvarjanju novih delovnih mest. Preprosto, več ko bo ljudi gmotno prosperiralo, močnejša bo podpora vladajoči stranki.
Kako ravna v tem vprašanju Pahorjeva ekipa? Zaradi krčenja proračunskega denarja sistematično varčuje. Da nam bo vsem bolje, bodo krčili število porodnišnic po mestih zunaj Ljubljane, zapirali bodo policijske postaje, zdaj so krepko znižali še vsoto, namenjeno za javna dela. Številni, ki so izgubili redne službe, so ostali še brez plačila za delo negovalk, vzgojiteljev in drugih socialnih poklicev.
Seveda je razumljivo, da se proračunski izdatki krčijo. Toda, ali lahko ljudstvo to sprejme kot svoj prispevek k reševanju države?
Stranka komunistične partije je po vojni uspevala mobilizirati množice na delovnih in udarnih akcijah. Mnogi so se zavestno odrekali verujoč v idejo enakosti, legendarni rudar Alija Sirotanović je potolkel celo neverjetne rekorde v izkopu neverjetnih vagonov premoga. A to je delovalo v splošnem ozračju, kjer se je verovalo, da takšno usodo deli praktično cela država. Ko bi tedanji mediji prosto prikazovali ugodje Brionov in dvorcev, ki jih je uživala Titova kamarila, bi graditeljski socializem že tedaj usahnil.
V sodobni Sloveniji pa se je sočasno z restrikcijo splošnega standarda razkrila perverznost nadzornikov in članov uprav velikih podjetij. To je eden najbolj lukrativnih poslov, običajni argument za bogato nagrajevanje pa je beseda o veliki odgovornosti direktorjev in nadzornikov. V primeru škodljivega vodenja so ti namreč odškodninsko odgovorni za svoja početja. Vendar doslej še nismo zasledili, da bi direktor, ki je prignal podjetje v stečaj, bil posledično ob svoje premoženje, in enako nadzorniki, ki tega pri svojem nadzorovanju niso opazili in ga niso jadrno odstavili. Še več, ob nedavnem kolapsu Adrie-Airways, je briljiral prvi med nadzorniki prof. Maks Tajnikar. Direktorja Tadeja Tufka je odstavil, postavil njegovega naslednika, gigantski dolg bo plačal proračun, gospod Tajnikar pa bo še naprej skrbel za umno gospodarjenje!????????????
Toda naenkrat se je razkrila še večja anomalija. Člani uprav in nadzorniki podjetij v državni lasti so se namreč zavarovali pri zavarovalnicah za slučaj morebitne denarne odgovornosti. Lepo, vsak mesec iz svojih plač plačujejo zavarovalnicam, da bi jim te potem povrnile morebitno škodo? Nak, podjetja, v katerih delajo, jim iz svojih sredstev nakazujejo zavarovalnine!!!!!!!!!
Cinizem prve vrste; rezultat je na koncu to, da propadlo podjetje poplača odškodninsko odgovornost temu, ki ga je pripeljal v kolaps, zaposleni delavci pa se znajdejo na cesti!!!
In kaj ob tem stori Pahorjeva ekipa? Njeni predstavniki vdano zatrjujejo, da je pač tako in da se tu ne da nič narediti. In posledica - vlada, ki ni sposobna razrešiti takšne patologije tržne ekonomije, je po logiki stvari nesposobna. Njeno vladanje je povsem nekoristno.
Pač, zanimivo idejo je prinesel kmetijski minister Dejan Židan, ki je ob podražitvah hrane pomislil, kako bi omejil zaslužke megatrgovcev, ki kujejo sanjske marže, ki jih ne dosegajo drugod po Evropi. A zoper to idejo so v hipu ponudili drugo - etični kodeks, ki naj bi pomenil, da se bodo trgovske verige samoomejevale. Toda, kako naj bi to učinkovalo? Zdaj bodo prvi možje Mercatorjev, Sparov, Tušev in podobnih sklenili: znižali bomo marže in jih bolj pravično razdelili s kmeti in predelovalci? Pravljica, v katero še Cerkev več ne verjame. Nasprotno, mariborska nadškofija je s svojimi skladi praktično bankrotirala, pod vprašajem so zdaj celo njihovi zastavljeni samostani. Če sama katoliška Cerkev v poslovanju pozablja na božje zapovedi, zakaj naj bi se menedžerski sloj prelevil v svetnike?
Sicer pa je pohod Mercatorja pod vladavino Zorana Jankovića deloval prav na tem izkoriščanju monopolnega položaja in strategije, po kateri so kovali dobičke na principu stiskanja dobaviteljev. Ki so, kot se je slikovito izrazila poslanka Cveta Zalokar-Oražem, bili primorani z dotacijami plačevati še zasebni rokometni klub direktorja Jankovića - Krim Electo.
Dejstva so resda osupljiva, grozi razpad večine gradbenih mastodontov in z njim deset tisoče novih brezposelnih. Pahorjevi kanijo sprejeti posebne ukrepe, da bi jim pomagali. SCT Ivana Zidarja, ki dobaviteljem in podizvajalcem dolguje več kot 100 milijonov. Podjetje, za katerega je pridno lobiral sam premier Pahor, je postreglo z novo zvijačo. Upnikom prepusti ničvredno lastnino, medtem pa iz »zdravih« delov ustanovi Novi SCT.
Logika Pahorjevih je gasilska, dajmo rešimo velike izgubarje, saj s tem rešujemo socialni mir. Pri čemer ima spet največji zaslužek menedžersko-lastniška nomenklatura.
Le Nouvel Observateur je nedavno objavil intervju z direktorjem in ustanoviteljem Grameen banke Mohamedom Yunusom, Nobelovim nagrajencem za leto 2006. Yunus je oče banke za reveže, ki v Bangladešu daje posameznikom za podjetniške ideje posojila po dobrih 100 dolarjev, medtem ko v njihovi newyorški podružnici ta vsota znese nekaj tisoč dolarjev. Toda, to ni banka, ki bi kreditirala potrošniško željo po televizorjih in avtomobilih. Daje namreč posojila za spodbude k samozaposlitvi. Ali kot pravi Yunus: »Moj namen je, da ljudem omogočim, da si sami ustvarijo službe!«
A njegova banka ne kotira na borzi, njen credo je kreditiranje z nizkimi obrestnimi merami. Torej socialna banka, ki iz kreditiranja ne ustvarja velikih profitov. Vendar tudi ni socialna ustanova, ki bi delila pomoč, ponuja namreč spodbudo, ki v človeku vzbudi sposobnost, da realizira lastno podjetništvo, magari v najbolj elementarni obliki.
V Slovenijo vabijo glamour, ki ga utelešajo Kevin Costner in Monica Belucci, Al Gore in Kasparov ter podobni, nikoli pa niso povabili Mohameda Yunusa. Tako v bančništvu ostaja vladajoči model le tajkunski in drugi megalomanski krediti.
Yunusove ideje so sicer v popolnem nasprotju z aktualnimi postopki centralizacije. Denimo, namesto da bi v državi imeli mrežo številnih bolnišnic, kjer bi vzpodbujali širjenje kvalitete po vseh koncih države, se zaklinjajo na vsemogočnost ljubljanske in drugih central.
Še dobesedni zgled. Ljubljanski župan je lansiral projekt, da bi zaprl del Dunajske ceste v centru, ki bi jo spremenil v sprehajalni park, ob njej pa vzpodbudil zaslužek bližnjih trgovcev. Kaj imajo Ljubljančani od centralizacije, kjer župan gradi elitno mesto v kvartu nekaj ulic, medtem ko mestne in primestne ceste razpadajo kot še nikoli v osamosvojitveni zgodovini??? Ali še drugače, mestna blagajna nima denarja, da bi oživila legendarno kopališče Kolezijo, ob katerem so poletja preživljali deset tisoči Ljubljančanov, planira pa denar za novo promenadno ulico!
Čas za drugačen tip vodenja države.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.