Od Rakoczyjev do Nagya, pa še Orbana
Koliko je narodov v Evropi, ki so v tolikšni meri kot Madžari imeli vse, levo in desno?
S pojmom Evrope, še zlasti pa Srednje Evrope, sem imel težave od otroštva. Kje je in kaj pomeni? Vsi so se v Evropi vedno imeli za Evropejce, razen Angležev. Ti so to bili in niso. Zdaj nekakšno skupno politiko v diplomaciji vodi Angležinja, a nihče resnično ne čuti, da vodi skupno politiko. Kakšna naj bi bila?
Milan Kundera najbrž najgloblje čuti pasti in nedoslednosti, ko gre za Evropo. Čeh po rojstvu in prvih knjigah je imel težave z življenjem doma in odšel v Francijo takoj, ko je to bilo na miren način mogoče. Ostal je tam tako močno, da je spremenil jezik pisanja, zdaj piše v francoščini. Ta čas naj bi živel na Islandiji. Nekoč je napisal esej o Srednji Evropi pa se je duhovno opredelil do njenih vzhodnih meja. Rusija? Kakšna Rusija, vzdihuje, prečital sem »Gospodo Golovljeve« Saltikova - Ščedrina. Kakšen mrak, kakšen obup! Ne, to ni Evropa in nikoli ne bo.
Srečal pa sem v življenju, zelo davno, še nekoga, ki je vneto govoril o Evropi. Pravzaprav Srednji Evropi. Bil je to Imre Nagy, madžarski komunist, s katerim sva delila usodo poldrugo leto, med bitko za Stalingrad, v daljnem Tbilisiju. Vodila sva oddaje, usmerjene k najini domovini v vojnih časih, njegove k Madžarski, moje k Sloveniji. Star je bil več kot petdeset let, jaz komaj dvajset. Lepo sva se pogovarjala v prostem času, in glej, Nagy mi je zaupljivo, toda prepričano rekel, da bomo po vojni v najinih deželah naredili komunizem, vendar bo to »evropski komunizem«. Ni mi pojasnjeval, v čem naj bi bila razlika med komunizmom, ki naju je obkrožal v Sovjetski zvezi, in evropskim komunizmom. Bil sem zelo mlad in neizkušen in sem si razbijal glavo z razliko, ki naj bi obstajala. Razumelo se je nekako, da bo to nekaj boljšega, prijetnejšega. Nagy ni veliko pojasnjeval.
Potem so se vrstili dogodki, Madžarom je bilo dovolj Matyasa Rakosija, ostanka prve madžarske revolucije po prvi svetovni vojni, diktatorja, ki je svoj narod mučil z zahtevo, naj bo v Budimpešti vse narejeno tako, kot to delajo v Moskvi, in še veliko bolj, do krvi. Pa so od nekod privlekli mojega Nagya, dostojnega in izobraženega človeka, ki mu je sodelavka, bili smo v isti sobi, vsak dan med drugim urejala tudi nohte, delala manikiro! Nagy je potem poskušal v Budimpešti uvesti evropski komunizem, s spoštovanjem do drugače mislečih. Kakor da se je spomnil velikega stavka Rose Luxemburg, ki je očitno tudi želela evropski komunizem, ko je napisala »svoboda je svoboda drugače mislečih«.
Takrat nisem videl Nagya, čutil sem samo, da je bojazljivo poskušal uvesti evropski komunizem. Na epilog ni bilo treba dolgo čakati. Po invaziji Nikite Hruščova (izpeljani kljub govoru, ki ga je Hruščov imel proti Stalinovemu divjaštvu) se je moj evropski komunist zatekel v jugoslovansko veleposlaništvo, eno najlepših vil v Budimpešti, ki so jo nekoč Madžari podarili pesniku, veleposlaniku Dučiću. Tekla so pogajanja med veleposlaništvom in madžarskimi marionetami - šlo je za Janosa Kadarja - in sklenjen je bil sporazum, da bodo Nagya pustili domov. V resnici ga je sovjetska vojska zgrabila takoj za prvim vogalom. Kasneje so ga ustrelili, tega evropskega komunista.
Resnica je bila neusmiljena. Ne gre za to, ali je bil evropski komunizem mogoč ali ne. Ni ga bilo. Pozneje so ga nekako po koščkih uvajali v naši skupni državi, ne da bi ga tako imenovali. Zame ostaja ta pojem povezan z Nagyem in njegovo usodo. Razmišljam pa o tem fenomenu ali psevdofenomenu ves čas. Še zlasti zadnje čase, ko naš rojak, slavni esejist, zbira levičarsko razpoložene izobražence, ki naj bi ugotovili, ali je mogoče s tistim pojmom narediti kaj novega. Pri tem seveda zaobidejo, kolikor morejo, Kitajsko in podobne. Kitajska tudi prepleta nekaj starodavno komunističnega z drugačnim, pravzaprav kapitalističnim. Nihče se javno ne vpraša, ali je ta novi otrok sposoben dolgega življenja. Po mnenju nekaterih to nikakor ne more biti, drugi rečejo: pustite, to je Azija, to je pač nekaj drugega. O evropskem komunizmu ni ne duha ne sluha.
Razmišljam pa o usodi te nam vsaj geografsko zelo bližnje dežele, Madžarske. Kakšna zgodovina! Ima jo! Imeli so več generacij slovite plemiške družine Rakoczyjev, ki se je borila in ji je delno uspelo obvladati Habsburžane. Peli so koračnico, ki jo je potem uglasbil še Berlioz. Ko je to prvič dirigiral v Budimpešti, je publika ponorela. Če le kdo zna ponoreti zaradi domovinskih občutkov, so to Madžari. Pa so imeli potem pravo pravcato proletarsko revolucijo Bele Kuna, ki ni uspela. Pozneje, pod sovjetsko oblastjo, še eno vstajo; to je vodil evropski komunist Nagy, pozneje ustreljen nekje v ruskem zaporu. Rusi so potem dovolili Nagyevemu prijatelju Kadarju, da uvede nekaj, kar je postalo znano kot golaž komunizem. Spomnim se takratnih obiskov na Madžarskem. Golaž je bil prav dober, ljudje pa tihi, zaprti. Na meji z Jugoslavijo je stala vas, ki je segala v obe državi in v obeh delih so živeli Madžari. Kakšna razlika! Na naši strani hrup in veselo kramljanje, na madžarski mrka tišina.
Zdaj pa ima Madžarska demokratično izvoljeno desno, nekoč bi rekli desno meščansko vlado, zaradi katere morajo mediji skrbno paziti, kaj bodo rekli. In še marsikaj drugega je v madžarski tradiciji, kjer je Horti tako pomemben kot karkoli drugega, tudi golaž komunizem. Golaža zdaj tako in tako primanjkuje, je pač kriza. Preostala Evropa, ki naj bi bila dokončno demokratična, naj bi se zgražala. Merklova je rekla nekaj besed, kot da bi s prstom požugala Orbanu, le s prstom. Drugi so zmajali z glavo in se poglobili v svoje težave, med katerimi je kakšen Orban še najmanjša. Tako so pred leti iz Evropske unije rahlo požugali Avstriji zaradi Haiderja, življenje pa je šlo svojo pot. Avstrijci se niso zmenili. Tudi Waldheima so izvolili svetu navkljub (Jetzt erst recht).
Madžarska je imela vse, od revolucij do strogega nadzora desnice. Zakaj bi se preostali svet spogledoval ali pa jo celo grajal. Koliko pa je narodov v Evropi, ki so v tolikšni meri imeli vse, levo in desno? Ni jih veliko. Tradicije moramo spoštovati.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.