“Davoški” človek

Davoški forum lahko zaživi z novimi igralci in novimi rešitvami, z novo globalizacijo, ki zahod premika na vzhod, sever na jug, periferijo svetovnega kapitalizma pa postavlja v center

Po novembrskem seulskem srečanju G20 je bilo tradicionalno januarsko srečanje svetovnega gospodarskega foruma v Davosu nova priložnost za iskanje poti iz sedanje krize. Sestava udeležencev in usmerjenost razprave sta še vedno fascinanten in enkraten intelektualni in politični spektakel, ki pa je letos kazal znake vidnih zadreg in utrujenosti. Razprave in sklepi vzbujajo več skrbi kot zadovoljstva, optimizem gospodarske rasti spremljajo politična, socialna in poslovna negotovost, iskanje dobrega kapitalizma tone v močvirjih strahu, brezvoljnosti in razvodenele odgovornosti za pretekle grehe. Dejansko v letu 2011 še ni odpravljen noben temeljni sistemski vzrok krize in svet še vedno ni pripravljen na radikalnejše spremembe.
Več kot štiridesetletna zgodovina davoških forumov je zato svojevrstna intelektualna enciklopedija, zgodovina politik in ekonomskih usmeritev razvoja svetovnega kapitalizma. Poglejmo nekaj zanimivih vzporednic. Istega leta 1971, ko v Davosu profesor Schwab začenja s srečanji menedžerjev, da bi izboljšali delovanje korporacij, zakonca Meadows v Rimu ustanovita Rimski klub, ki opozori na omejenost naravnih virov. Obe idejni pobudi sta bili zgodovinsko prelomni in daljnovidni. Prva je želela opozoriti na osrednje probleme upravljanja korporacij in držav, druga je pokazala na nevarne ekološke omejitve razvoja. Danes imamo hkrati opraviti z družbeno, ekonomsko in ekološko krizo in iščemo skupne rešitve. Delimo si vrednote, ideje in ljudi za novo prihodnost, sporoča letošnji davoški WEF. Drugačen razmislek in delovanje sveta je mogoč samo z novimi oblikami sodelovanja. Zunanja podoba Davosa je to dokazovala. Kitajska delegacija je bila med najštevilnejšimi, povsod je prevladovala indijska kulturna ponudba, slavni sprejemi zahodnih korporacij so bili v ozadju.
Poslovni model Davosa je preprost. Zaprta alpska dolina in majhno mesto, dialoška kultura in sodelovanje sta tu naravna nujnost. Najprej so se tu soočali interesi korporacij in politike, kapitalizma in socializma, razvitih in nerazvitih. Konec osemdesetih je Schwab našel končno poslanstvo foruma v washingtonskem konsenzu tržnega kapitalizma. Tri načela (liberalizacija, deregulacija, privatizacija) in dve poti (financializacija in marketizacija sveta) so tvorili ogrodje globalizacije, ki postane vodilna tema srečanj zadnjih dvajsetih let. To je bil resnično »konec zgodovine«, kot je napovedal v začetku devetdesetih Fukuyama, toda z drugim predznakom. Ni šlo za enostransko zmago kapitalizma nad socializmom, razvitih držav nad nerazvitimi, za nekakšno globalno konvergenco družbenih sistemov v enovit tržni sistem in zahodni tip liberalne demokracije, dejansko gre za zamotano zgodbo »konca kapitalizma«. Proces finančne in poslovne globalizacije dopolnjuje potrošniški individualizem. Na eni strani ekonomsko vse bolj povezani smo hkrati postajali družbeno vse bolj osamljeni. Ekonomski razvoj je prinašal s seboj družbeni razkroj, radikalna tržna ideologija je prekrila naraščajoče neenakosti, globalni kapitalizem je v centru miril potrošnike s ceneno proizvodnjo na periferiji. Ves svet je poganjal divji ples kreditnega zadolževanja, nore potrošnje in napačnih ekonomskih, ekoloških in socialnih presoj.
Toda Davos je vsa ta leta želel graditi zgolj konsenz o pozitivnih straneh globalizacije. Leta 1997 je Huntington, ki nasprotno oznanja »trk civilizacij«, ironično govoril celo o novi antropologiji »davoškega človeka«, ki ga obvladuje »sebični gen« finančnega kapitala in kreditne ekonomike. V kulturnem poslanstvu finančnega kapitala očitno prerašča v nekakšen Dawkinsov »mem«, ki so ga svetovne elite v Davosu razumele kot svoje civilizacijsko poslanstvo. Ko je konec devetdesetih v Seattlu izbruhnil antiglobalizem zaradi stranpoti WTO, so v Davosu nasprotnikom ponudili roko. Zato od leta 2003 »davoški človek« globalizacijo dojema bolj prizadeto, družbeno odgovorno, delniški kapitalizem pa postaja vse bolj deležniški in prežet z ekonomsko demokracijo. Toda odločilni identitetni udarec mu je zadala sedanja kriza, ki je prvenstveno kriza globalizacije in ideologije washingtonskega konsenza. Davoški forum izgublja svojo rdečo nit, njegovi protagonisti so brez pravih idej, interes za sodelovanje počasi bledi. Vrnitve na stara izhodišča in pota slave ni več, lahko pa zaživi z novimi igralci iz dežel BRIC in novimi rešitvami. Skratka, z novo globalizacijo, ki zahod premika na vzhod, sever na jug, periferijo svetovnega kapitalizma pa postavlja v center.
Kako torej obvladati gospodarsko, socialno in ekološko krizo hkrati? Letošnji Davos je ponudil zgolj platformo dogovorov in previden optimizem. Toda gospodarska rast ni panaceja in ne prihaja sama od sebe. Vsi dejavniki zadnje krize ostajajo domala nespremenjeni. Nizke obrestne mere, neravnotežja v mednarodni trgovini, banke in nebančne finančne institucije delujejo po starem, kriza korporativnega upravljanja se še poglablja. Razlika je zgolj v tem, da imamo več sodelovanja (G-20), da so države prevzele velik del tveganj zasebnega sektorja in da smer dolžniške krize držav dejansko diktirajo zasebne finančne institucije in bonitetne hiše. Danes vemo, da novega propada velike banke ali zloma večje države ne bi prenesli, da bi svetovni ekonomski red razpadel, z njim pa politična legitimnost in svetovni mir. To pa je že meja katastrofičnega scenarija prihodnosti.
Davos je pokazal, da ZDA ne mislijo tako kot EU in da vsi na zahodu razmišljajo drugače kot Kitajska in Indija. Globalizacija globalizira predvsem probleme, rešitve so bolj regionalne in lokalno nacionalne. Potrebujemo novo svetovno monetarno ureditev, delujejo lahko samo globalni regulacijski finančni mehanizmi in insolvenčna zakonodaja, potrebujemo ekološki obrat pri energetiki, surovinah in prehrani, racionalnejšo potrošnjo in predvsem odgovorno korporativno upravljanje in vodenje podjetij. Ker Davos ni ponudil niti dobre razprave o alternativi, forum nima rešitve, kaj je »dobri kapitalizem«, če si to ime sploh še zasluži. Toda z DNK »davoškega človeka« tega ni mogoče doseči. In za zdaj niti profesor Schwab ne ve, koga klonirati za novi »kognitivni kapitalizem« socialno čutečih in okoljsko odgovornih ljudi.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.