Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

10. 2. 2011  |  Mladina 6  |  Kolumna

naveličanost in naveličanosti

Izbruh na trgu Tahrir izvira iz globoke naveličanosti res številnih državljanov, naveličanosti nad desetletji pokornosti in več kot slabega življenja, nad poniževanjem, ki so mu izpostavljeni milijoni

Bralec bi mi moral odpustiti, ker bom o veličastnih dogodkih na trgu Tahrir govoril kot o predstavi v lutkovnem gledališču. Sicer pa ne bi smelo biti zamere, saj je lutkovno gledališče, ko je najboljše, tudi izredna umetnost. Želel bi poudariti v tej primerjavi le to, da lutkovno predstavo vodijo nevidne roke igralca, na trgu Tahrir pa je takšnih rok več, čutimo jih ves čas, ostale pa so skrite.
Revolucionarni izbruhi spadajo v dve značilni skupini, in to velja tudi za dogajanje na omenjenem trgu. Lahko so popolnoma spontani, celo brez vodstva, in duhovno čisti. Lahko pa jih kdo vodi. V tem zadnjem primeru imajo izbruhi več možnosti kot drugi, da pripeljejo do novega spoznanja. Revolucije so zmagale le, če so imele vodjo, ta jim je seveda lahko, ko je zmagal, obrnil hrbet. Ostanejo pa nekateri izbruhi res tudi do konca spontani. Spontanost potem ne pripelje nikamor, zgubi se v nečem skritem, kar je prežalo ves čas. Denimo, omogoči resničnemu nasprotniku, prvi trenutek zmedenemu, da erupcijo tako rekoč zgrabi pri vratu in se je polasti v nameri, ki je v nasprotju s samim izbruhom.
Veliki ruski pesnik Aleksander Blok, simbolist, je ob ruski revoluciji, ki so jo zelo natančno vodili boljševiki, začutil moč erupcije in ji je bil naklonjen, ob neskončnem čudenju in razočaranju meščanske inteligence. A navdušenje pri Bloku je trajalo le trenutek. Začutil je usihanje spontanosti, nastop pretkane organizacije in bil globoko, do dna razočaran. Umrl je tiho čez nekaj let.
Kakorkoli se že bodo razvijali egiptovski izbruhi, ne bi bilo čudno, če bi bili pesniki razočarani. Vse je seveda odvisno od tistih rok, ki vlečejo niti na lutkovnem odru. Morebiti se bo zgodilo vendarle kaj dobrega, prav lahko pa tudi ne. Spontanost izbruha je velika odlika tega dogajanja. Vendarle se Bloki, če so tudi to pot kje blizu, ne bodo mogli
izogniti razočaranju in bodo obmolknili.
Pri vsej stvari gre seveda za značilnosti, prinaša jih tista najgloblja sila, ki poganja tudi zadnje dogodke. Rekli bi kar po domače: naveličanost! Da, izbruh na trgu Tahrir izvira iz globoke naveličanosti res številnih državljanov, naveličanosti nad desetletji pokornosti in več kot slabega življenja, nad poniževanjem, ki so mu milijoni izpostavljeni. V navadnem življenju ne bi nihče pričakoval burnega izbruha, ali naj to kratko malo imenujemo revolucija. Morebiti celo revolucija z veliko začetnico. Toda kaj in koliko novega utegne narediti čustvo, ki izvira iz naveličanosti?
Bodimo pošteni in napravimo še korak. To pot gre za naveličanost tistih, ki si domišljajo, da živijo dobro ali pa vsaj povprečno. Pustimo pri miru vse, ki bi med takšne naveličane spadali tako ali drugače. Recimo nedvoumno. Mislim na naveličanost nas samih, vseh, ki živimo v tako imenovani sodobni civilizaciji z vsemi njenimi pripomočki.
Naveličanost je občutek, ki nam ga moderno življenje tako imenovanih razvitih narodov prinaša vsak dan. Kot novinar jo čutim ob spremljanju dogodkov in zasukov, na kar me že sami po sebi navajajo poklic in navade. Nekoč, ne tako davno, smo prejemali novice iz sveta enkrat na dan, bili smo veseli, da smo imeli čas za premislek. Zdaj nam ponujajo, ne, vsiljujejo, novice vsako minuto, vsak hip. Govorijo nam, kako nam nič ne more uiti, spremljalo nas bo povsod, majhnim nervozam in vsiljivim podatkom ne moremo uiti niti v času ljubezni ali kakršnekoli intimnosti. Tehnika je postala naš gospodar v oblikah, ki se jim ne moremo upreti, smo njeni sužnji. Klasike lahko čitamo na majhnih zrcalih. Glasbo poslušamo kjerkoli, tolikokrat, da se nam utegne tudi Beethovnova simfonija pristuditi. Beseda pomanjkanje postaja nekaj redkega, česar se spomnimo le, če opazimo pomanjkanje nekih množic, ni pa treba, da ga sploh opazimo.
Dogodke nam ponujajo zavite v celofan, drugega za drugim, brez potrebe, da o njih veliko razmišljamo, saj nas že čakajo drugi, bolj sveži, dobro pakirani. Vrstijo se s takšno naglico, da za prebavo ni časa. Nedavno, mimogrede, so nam sporočili, da je nekje na nedoločeni ali sporni meji ob eni naših rek obležala mrtva starejša gospa. Človek bi pričakoval, da se bo naša policija, ki je dogodek takoj opazila, nemudoma odpravila na kraj nesreče. O ne, slovenska policija zna razmišljati, če ne hitro, pa vsaj politično ustrezno. Gospa je po njenem mnenju obležala na mestu, ki naj bi katastrsko pripadalo Hrvaški. Katastrsko, prosim vas! In so gledali, kako se bodo zadeve lotili hrvaški policisti. Nič zato, če je bila nesrečnica slovenska državljanka. Pa kaj! Misliti moramo na arbitražni sporazum, ki smo ga, kot mislimo, sklenili s Hrvaško. V resnici ga nismo, gre le za sporazum o bodočem arbitražnem sporazumu, ki pa se ga držimo, kot da je sklenjen in da je katastrska meja že meja, ki velja! Ne pripravljamo se na tisto, kar bi hoteli dobiti, temveč na nekaj, kar morda že v duši čutimo, da bomo izgubili. Ni rečeno, da tako mora biti, toda to je v našem strogo varovanem značaju.
Lahko bi, denimo, ob sprejetju samostojnosti ostali nevtralni, ne bi vstopili v Nato, ki nas veliko stane, in ne bi nam bilo seveda sedaj treba razmišljati, kako se izmuzniti iz Afganistana, kjer Američani bijejo boj, za katerega vsi vedo, da je izgubljen. Ne, česa takega ne bi prenesel naš značaj. Značaj!
Naj nadaljujem to zmešano, toda resnično zgodbo. Ali vsaj spoštujemo svoje institucije? Če bi jih, potem bi se pričakovalo, da parlamentarni poslanci vstanejo, kadar v prostor vstopi predsednik države. Takšnih formalnosti se vsaj opozicija pač ne drži. Nasprotno, predsedniku iz opozicije glasno rečejo, da laže. V ameriškem kongresu je to lani storil republikanski član. Obami je rekel, da laže. Vsi so se glasno zgrozili, tudi republikanci. Naša opozicija je doslednejša od Američanov.
Začeli smo z naveličanostjo. Je svetovni pojav, kot vidimo. Naveličan je razviti svet, naj mu ta trenutek dodamo tudi sebe, a naveličan je seveda tudi svet, ki rine navzgor. Z obema različicama se moramo resno pečati. Malo je namreč verjetnosti, da bodo izbruhi med slednjimi kmalu dobili čist organiziran pečat. Izbruhi bodo morebiti ostali izbruhi, življenje bo teklo po drugačni, dolgočasnejši in predvidljivejši poti. Kaj pa razviti svet, če ga tako imenujemo? Težko je reči. Za nas same pa bi rekel, da bi morali najprej ugotoviti, katere vrste naveličanost občutimo. Takšno kot na trgu Tahrir ali kot na Elizejskih poljanah.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate prijaviti. Prijavite se . Ostala ponudba naročniških paketov se nahaja TUKAJ.

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Spletna Mladina - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.