Grega Repovž

Grega Repovž

17. 2. 2011  |  Mladina 7  |  Uvodnik

Vsi kriminalci?

Vtis, da je Slovenija dežela, kjer vladajo korupcija, kriminal, podkupnine, se utrjuje. Skoraj vsak teden kriminalisti obiščejo, aretirajo, priprejo ali tako ali drugače sprožijo kakšen postopek zoper direktorja, tožilca, sodnika. V Sloveniji v tem trenutku poteka proces zoper bivšega predsednika vlade, ki ga sumijo hudega kaznivega dejanja, enega ministra in bivšega prvega moža vojske, zoper več bivših in še vedno aktivnih direktorjev in lastnikov pomembnih in velikih podjetij, zoper več bivših visokih državnih uslužbencev, zoper dva tožilca in zoper vsaj enega sodnika. To je realni del. Vsi navedeni postopki potekajo zaradi podkupovanja, kraje premoženja, izigravanja zakonodaje. Malodane vsem pa je skupno, da so tako ali drugače pogosto posredno oškodovali državo oziroma podjetja in ustanove v državni lasti.
Vsi ti postopki so, čeprav se zdi absurdno, dokaz, da pravna država deluje. Na eni strani imamo zaradi vseh teh postopkov občutek, da etično kot družba razpadamo (vsi kradejo!), na drugi strani pa prav zaradi njih vemo, da je s pravno državo kljub vsemu tako, kot mora biti. Vendar pa se ta občutek zaradi vseh teh postopkov ne utrjuje. Nasprotno: vsak nov postopek samo še utrdi prepričanje, da je v tej državi vse narobe. In ta občutek je škodljiv; njegova škodljivost je povsem primerljiva z realno povzročeno škodo v morebitnih kaznivih dejanjih. Velikokrat je bilo že ponovljeno opozorilo raziskovalcev korupcije, da je prepričanje, da je v neki deželi prisotna korupcija, škodljivo približno tako kot korupcija sama.
A ne razkriva nam samo tega: koruptivno ravnanje je namreč posledica prepričanja storilcev, da so nedotakljivi, da se jim nič ne more zgoditi. Danes, ko se na zatožnih klopeh vrstijo imena včerajšnje, pa tudi še današnje slovenske elite, se med tistimi, ki so bili še včeraj prepričani, da so nedotakljivi, zagotovo že naseljuje strah pred roko pravice. Z drugimi besedami: če bi še včeraj mirno komu podarili stanovanje za »lažji« potek posla, si danes tega brez dvoma ne drznejo več storiti, vsaj ne tako zlahka. Ta demonstracijski učinek že deluje. In to je velik uspeh. Deset let se je samo govorilo, opozarjalo, videti je bilo kot boj z mlini na veter. Policisti in tožilci so se zdeli popolnoma nesposobni. Danes policija zvoni na vrata.
Zakaj se prej to ni dogajalo?
Večinoma tudi zato, ker smo živeli v času, kjer je bil tisti, ki »zna vrteti denar«, simbol uspeha. To, kar se dogaja danes, pa je že del družbene preobrazbe, ki jo doživlja ves svet, tudi Slovenija. Nenadoma so finančni in poslovni »maherji« izgubili avro izjemnosti in voditeljstva. Nenadoma se je pokazalo, da so takšni kot mali mešetarji in premetenci, le da so to počeli na višji ravni. In ko so izgubili to avro, se je počasi tudi izgubila njihova dejanska in prividna nedotakljivost, bleščavost prejšnjega uspeha pa je zamenjala trda slika o preteklih malverzacijah, korupciji, špekulacijah. Pa ne gre za to, da kriminalisti tega njihovega ravnanja prej namenoma ne bi videli, ampak da je to takrat v družbi veljalo za pozitivno, tisto pravo. To so bili preroki tistega časa.
In dejansko so to predvsem tisti ljudje, ki so veliko gospodarsko krizo povzročili. Njim in njihovi neoliberalni logiki so se podrejali sistemi držav, zakoni, način delovanja družb. Danes smo že pozabili, a pred velikim pokom so veljali direktorji multinacionalk za tiste, ki začenjajo vladati svetu. In tako so se tudi vedli. Šele kriza jih je postavila nazaj tja, kamor spadajo. Ne vseh in ne za vedno.
To pa ne pomeni, da je dobro, da včerajšnja slovenska elita razpada. Slabo je, če se bo v družbi uveljavilo prepričanje, da so na primer direktorji avtomatično nekaj pokvarjenega. To ni dobro za noben podsistem družbe. Najboljši primer, kako škodljivo je takšno prepričanje, je politika. Če politika nima ugleda, se častni ljudje ne želijo več ukvarjati z njo, se umikajo v druge sfere družbe. S tem naredijo prostor tistim, ki imajo nižje kvalitete. Tako se raven političnega še dodatno zniža, kar spet le še poglablja razočaranje nad politiko. In tako po spirali navzdol. Danes se nad politiko večina družbeno aktivnih ljudi le še zgraža, beži od nje. A dokler ne bodo sprejeli, da se politika lahko spremeni le tako, da jo prevzamejo sami, se bo trend le še utrjeval. In tako je v vsakem podsistemu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.