Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

17. 2. 2011  |  Mladina 7  |  Kolumna

Denarni in moralni dolgovi

Predsednik, Cerkev, Hypo, prestolnica, TEŠ 6

/media/www/slike.old/mladina/pamflet_07.jpg

© Tomaž Lavrič

Spopad Danilo Türk vs. Janez Janša je verbalno radikalen, a vendar vsebinsko deplasiran. Skrajen v tem, da predsednik države poziva, da je treba politiku a la Janša reči ne. Prvi mož države si je tako vzel pravico vožda, ki razsoja, kdo lahko sodeluje v politiki in kdo ne, kdo je za demokracijo sprejemljiv in kdo ne. Res pa je, da je izjava posledica predhodne ostre polemike s SDS, in je zatorej le del političnega spopada.
Da je državni predsednik tarča opozicijske kritike, je sicer povsem legitimno, vendar pa je teža njegovega delikta minorna. Njegova nekdanja izjava, da je bil o velikovškem atentatu informiran iz medijev, je kajpak sporna, če je zamolčal, da ga je o tem obvestila tudi UDBA. Njegovi ekvilibristiki, da mu je UDBA pošiljala le časopisne izrezke, je vseeno priznati domiselnost pravniške obrambe. Toda ta polemika je zapeljala predvsem stran od stvari same, ki pa je nenadna poteza vlade, s katero je omejila dostop do arhivskih dokumentov. In zato je poslednji Türkov vzklik, da on sam ne zahteva, da bi podatki o njem bili zaprti za javnost, ceneni PR. Tega namreč ni sporočil takrat, ko je bilo sprejemanje omejevalnega zakona v proceduri, ampak potem, ko je ta že sprejet. Zdaj je njegova opredelitev irelevantna, saj je v teku referendumska pobuda oz. ustavna presoja. Služi kvečjemu k ustvarjanju demokratičnega imidža.
A z veliko večjim problemom moralne verodostojnosti se sooča katoliški vrh na Slovenskem. Potem ko si je njegov primus vzel daljši afriški time-out, se je naposled le pojavil in osrednji dnevniki so v naslovih povzeli njegov nastop, da mu je žal, da finančne rabote ni mogel preprečiti, in da »bomo poiskali krivce in jih kaznovali«.
Po dolgotrajnih konsultacijah je metropolit Anton Stres izrekel natanko isti stavek kot srbski predsednik Slobodan Milošević na milijonskih nacionalističnih demonstracijah na Ušću, ko je zagrozil albanskim »iredentistom«: »bit će hapšeni i kažnjeni!« in doživel gromoglasni aplavz.
Seveda nadškof Stres ne deli militarističnega duha srbskega vodje, toda uporablja identični žargon. Tu se velja vprašati, kaj nam je povedal? - To, da naj bi bili krivci denarnega kolapsa vernikov, župnij in nadškofij sankcionirani, je vendar samoumevno. Od metropolita bi pričakovali drugačno poanto: kako je mogoče, da se je kolaps razkril šele po svojem propadu? Kako, da znotraj Cerkve ni bilo vnaprejšnjih kritikov, ki bi močno opozarjali na nevarnost? Kako, da cerkveni tisk ni dobil prostosti, da bi o tem že davno spregovoril?
A preračunljivost cerkvenih krogov se tu ne ustavlja. Ko je ljubljanski župan napovedal gradnjo garažne hiše pod Tržnico, so zoper projekt protestirali mnogi, nekateri so poskušali celo z referendumsko iniciativo, le katoliški vrh je molčal, kot da se njega ne tiče, kot da ne bo imel na samem robu svoje stolnice več kot deset metrov globokega gradbišča. Lastniku najbolj mogočne cerkve, v kateri je na svojem pohodu skozi Ljubljano prespal celo Napoleon Bonaparte, ki je takrat iz nje izgnal škofa, je vseeno, če bo imel stolnico sredi gradbišča!?????
Težko pojasniti, razen, če pomislimo na serijo ugodnosti, ki jih bo dobil od mestnega glavarja.
Vsekakor čas za drugačno reakcijo Cerkve in za globok premislek o svojih lastnih strukturah.
Še bolj indolentno se obnaša vladni vrh. Prejšnji teden smo doživeli spektakularno filmsko akcijo, s katero so lastniki Hypo Banke zamenjali vrh ljubljanske podružnice. Uprava je debelo gledala, kako so prišli nad njo z varnostniki in jim pobrali mobitele, računalnike in službene avtomobile ter jo v naslednjem trenutku odpustili. Drugače kot v primerih Petrola, Istrabenza; Merkurja, Pivovarne Laško, Vegrada ter podobnih, kjer so nadzorniki mesece moledovali direktorje, da naj se umaknejo ter jim ponudili bogato plačana mesta svetovalcev in lepe odpravnine. Z vodstvi, ki so materialno oškodovala svoja podjetja, so ravnali kot z najboljšimi prijatelji.
In reakcija vlade? Že naslednji dan so bili v Hypu inšpektorji, ki so preverjali, če so avstrijski varnostniki govorili slovensko oz., če so imeli vsa dovoljenja za svoj poseg. Res vzorčna hitrost policijskih inšpektorjev, če pomislimo, koliko časa je minilo, preden so začeli obravnavati Vegrad in druge stomilijonske finančne rabote.
Premier Borut Pahor tudi ni sklical hitrega sestanka, na katerem bi ugotovil kolaps preiskovanih organov in se zgrozil nad imidžem koruptivne države Slovenije, če so avstrijski lastniki na mah obračunali s svojimi nastavljenimi, v nasprotnem bi očitno vrh slovenskega Hypa znal biti že predhodno obveščen s strani informatorjev iz preiskovalnih organov.
V dani situaciji bi bilo sporočilo samo eno: nepreklicno je odstopila policijska ministrica Katarina Kresal, odgovorna za delo policije, in tudi zaradi konflikta interesov, saj je njen partner odvetnik Miro Senica sam vpleten v serijo transakcij, povezanih z delovanjem tega istega Hypa.
Če dobijo v tej zadevi Janković-sinovi kredit na osnovi vrednosti parcele, ki je v danem trenutku še nezazidljiva, banka pa jo šteje v vrednosti zazidljive, ker upošteva, da jo bo župan Janković-oče na mestnem svetu prekrstil v zazidljivo, je to šolski primer korupcije.
Parlamentarne komisije natančno raziskujejo posle ob avtocestah, kjer so se stroški skokovito povečevali med samo gradnjo, toda nihče se ne ukvarja z najbolj žgočo zadevo. Si predstavljate podjetje, ki bi mu graditelj čez noč povečal ceno za 40 milijonov evrov in ta bi mirno poplačal razliko. Ko bi menedžer Zoran Janković to storil kot vodja Hypo banke, bi ga naslednji dan lastniki lastnoročno odstavili. Toda, kaj se zgodi, ko to stori kot ljubljanski župan?
Za 40 milijonov dodatnega posla naj bi bilo sklenjeno med njim in »Grepom« brez javnega razpisa. Kakšen menedžer pa je župan, če sklene pogodbo, v kateri ne zna predvideti natančnega obsega dela, ki je naenkrat za tretjino večji? Predvsem pa: kje so tu inšpekcijske službe, kriminalisti, Računsko sodišče etc? In kaj počnejo lastniki-meščani, ki jim je vseeno, če se vozijo po razritih mestnih cestah, ker ni denarja za obnovo, medtem ko župan prvenstveno plačuje stožiško jamo brez dna?
Alpe-Adria Green je sprožil civilno iniciativo za posvetovalni referendum o TEŠ 6. Logično, kdo je odločil o več kot milijardni investiciji oz. v danem trenutku za nekaj sto milijonov. Vlada pravi, da ni, ministrica Radićeva tudi ne, torej nekaj direktorjev elektrarn in elektro holdingov ter drugih neotipljivih jarih kač.
Kdo je bolj poklican, da odloča o milijardnem dolgu, ki ga bodo plačevali vsi državljani, če ne volivci na referendumu?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.