Janko Lorenci

Janko Lorenci

10. 3. 2011  |  Mladina 10  |  Kolumna

Primerjave

Goebbelsovščina je nevarna - v Angliji, na Madžarskem, v Italiji in pri nas

/media/www/slike.old/mladina/kolumna_10.jpg

© Tomaž Lavrič

Mladina je v prejšnji številki v satiričnem kotičku Mladinamit drugo ob drugi objavila fotografiji Goebbelsa in Grimsa z družinama. Primerjava je drastična, na sliki so tudi otroci.
Zaradi objave je nastal hrup. Reakcije SDS so pričakovano ostre, nepričakovano pa se jim je pridružilo tudi ogorčeno pismo Gregorja Golobiča in bistveno povečalo zanimanje za dogodek. Vendar domnevamo, da se prvi mož Zaresa ne bo pridružil napovedanemu protestnemu zborovanju SDS pred uredništvom Mladine.
Kaže, da se bo velik del sprožene debate vrtel okoli otrok. Nanje so se ali se bodo obesili vsi, od Mihe Kovača do Golobiča in SDS in njenih medijskih in drugih podaljškov. Ti očitki imajo svoj prav; otrok ne gre vlačiti v stvari, v katere so vpleteni njihovi starši, sami pa niti najmanj. Otrok na fotografiji ne bi smelo biti.
Vendar je treba nekaj pripomniti tudi o otroškem delu zadeve.
Grims je že neštetokrat ozmerjal mnogo ljudi, jih razglasil za lažnivce, lopove, potuhnjence in tako naprej v nedogled. Predsednika Türka je nedavno primerjal z Waldheimom. Tudi od odvratne spletke, ki jo je njegova stranka uprizorila proti Türku, se ni niti najmanj distanciral (no, če bi se, bi to pomenilo, da je v stranki puč). Vsi od njega ozmerjani ljudje imajo zvečine otroke, odrasle in mladoletne. Ti otroci so najbrž prizadeti, ko jim Grims in druščina blatita in ponižujeta starše. Ko gre za majhne otroke, so ti verjetno bolj prizadeti, če jih Grims ali kak njegov tovariš označi za tatove ali lažnivce, kar razume vsak petletnik, kot pa otroci, če se znajdejo na fotografiji zraven fotografije, na kateri je neki Goebbels, ki v otroškem svetu ne obstaja.
Še več, Grims prizadeva tudi lastne otroke. Z leti svoj napadalni, surovi, pogosto do konca pritlehni govor samo zaostruje in tako neizbežno doživlja tudi reakcije - tudi sam je označen kot to in ono. Grims torej dopušča, da so njegovi otroci zaradi njega in njegovega govora prizadeti. Zadovoljen s tem gotovo ni, a se s tem sprijaznjuje, ker to pač spada k njegovi osebnosti, službi ali poslanstvu, če misli, da ga ima. Bogve, kaj vse se vrti v njegovi glavi.
Ne opravičujemo Mladine, ampak primerjamo in relativiziramo, ker pač živimo v enotnem prostoru in času, v katerih niso občutljivi samo eni, recimo »desni« otroci. Gre za star problem ljudi, ki počenjajo grde stvari, a so nežni do svojih otrok, pozabljajoč, da lahko njihova dejanja dosežejo tudi lastno potomstvo.
Sicer pa se strinjamo z avtorjem portala Drugi dom, ki pravi, da bi bilo fotografiranje politikov z otroki načeloma najboljše prepovedati. Otroci javnih osebnosti niso javne osebice. Prepovedi seveda ne bo, mogoče pa je to svojevrstno zlorabljanje otrok na različne načine omejiti. Že zdaj pa dostojni politiki (ljudje) svojih otrok ne skušajo uporabljati za povečanje lastne popularnosti ali jih pri polni zavesti posredno izpostavljati bolečinam. Lahko Grims to reče zase?
Gregor Golobič poleg otrok v svojem pismu izpostavlja še problem političnega in javnega govora in njegovo nenehno pogrezanje. Ekstremni in do konca nestrpni politikantski pristop, pravi, je bil doslej prepoznavno znamenje najtrše desnice. Tak govor, ki kaže ne samo na površinske, ampak tudi vsebinske razlike, je že prevzel Mladi forum SD, piše Golobič in svari, da to grozi vsej politiki, tudi levici. Potem se bo tranzicija »iztekla v enovito čobodro vse-enosti«.
Pisec ima prav: grožnja širjenja grimščine je resna in oblika nekaj pove tudi o vsebini. Slabe navade so nalezljive, svarilo je upravičeno. In vendar izpade nekam umetelno.
Po eni strani zato, ker je Golobič del tiste politične levice, ki govori politično korektno, je bolj demokratična kot SDS, hkrati pa izgublja socialno občutljivost in je že dolgo zraven pri tranzicijskih anomalijah. B. M. Zupančič je to povedal surovo: V Sloveniji se je zgodil rop stoletja, prisvojitev 50 let težaškega dela slovenskih delavcev. To je bilo zakrinkano z leporečjem o človekovih pravicah teh ljudi.
Naša levica bi lahko govorila precej bolj krepko, a bi ji ljudje kljub temu zaupali veliko bolj, če bi verjeli, da gre za neoporečno politiko. Skratka, izkušnje nam govorijo, da korekten govor, sam po sebi kvaliteta, še ne pomeni nujno korektnega, čistega delovanja. Govori politično olikano, pa bo vse v redu? Zato Golobičeva silovita zgroženost nad Mladinino grobo primerjavo ne deluje pristno.
Vtis je še močnejši zato, ker se Golobič v pismu dela, kot da ni prebral uvodnika v isti številki Mladine, v katerem avtor jasno zapiše: ne trdimo, da so Grims, Janša in drugi nacisti, toda metode, ki jih zdaj uporablja SDS, nekoč pa so jih nacisti, med njimi Goebbels, so primerljive in podobne. Golobič popolnoma spregleda tudi to, da SDS uporablja take metode sistematično, Mladinine primerjave, ki bi bile tako drastične kot tokrat, pa so izjema. Mladina ni vir sovražnega govora, ampak nanj opozarja.
Debata bo zašla v popolnoma zgrešeno smer, če se bo ustavila samo pri spornosti obeh skupaj plasiranih fotografij. Golobič s svojim pismom vodi razpravo prav v to smer. Kot da ne bi ločil med akcijo (delovanje SDS) in reakcijo (fotografiji), med sistematičnostjo in posamično drastičnostjo. Kot da ne bi vedel, da v sklopu dveh silovito neenakih nevarnosti opozarja samo na manjšo. Čudno.
Objava fotografij lahko zbuja nelagodje in pomisleke, toda njeno osnovno sporočilo je jasno in stoji - uporaba metod, ki so jih prakticirali nacisti, je nevarna in se dogaja tu, pred našimi očmi. Da bi to slišali in vzeli zares, je včasih potrebna radikalnost. Kajti s ponavljanjem postajajo sdsjevske metode vsakdanje, samoumevne in nekaznovane, bodisi sodno bodisi od javnosti. Vsi skupaj postajamo histerično topi.
Vsebinsko je objava v Mladinamitu globoko upravičena. Včasih je potreben šok, krik, da je cesar nag. Omenjeni uvodnik je opremljen s citati, ki kažejo prav strašljivo podobnost med nacističnimi metodami in metodami naše tačas najbolj priljubljene stranke. In vendar bi šel brez objavljenih fotografij neprimerno bolj mimo javnosti. Šele z drastično primerjavo s fotografijami postane opozorilo čutno jasno, glasno in slišano. Žal.
Goebbelsovščina v različnih izvedbah je nevarna - na Nizozemskem, Madžarskem, v Italiji in pri nas. Primerov zanjo je veliko, njihova uporaba sistematična, tako rekoč vsakodnevna tudi v raznih glasilih SDS. In kdo se zares ukvarja s to akutno nevarnostjo? Leve stranke, vlada, Pahor, mediji, resetiranci, razne civilnodružbene skupine? Nihče sistematično, vsi jo sprejemajo vedno bolj otopelo ali oportunistično, vedno bolj kot božjo danost.
Goebbels-grimščica pomaga spravljati to državo v norost in utegne pripeljati na oblast ljudi, ki bodo Slovenijo ogrozili na zelo različne načine. In - če hočete - onesrečili tudi mnogo otrok.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.