dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

10. 3. 2011  |  Mladina 10  |  Kolumna

Za ženski princip

Sedanja kriza je potrdila, da potrebujemo nov način razumevanja, vodenja in upravljanja sveta. In zdi se, da ženski princip postaja ključ teh sprememb.

Stota obletnica požara in tragične smrti tekstilnih delavk v newyorški tovarni Triangl je sprožila plaz ženskega družbenega gibanja in političnih zahtev glede enakopravnosti
žensk z moškimi. Revolucionarni naboj teh zahtev je vedno znova v temelju pretresal obstoječe družbene institucije. Eno izmed njih je tudi korporativno upravljanje in vodenje podjetij. Ekonomska teorija je začela žensko vprašanje razumevati kot preboj prevladujoče mačistične ekonomike v začetku šestdesetih let 20. stoletja, menedžerska praksa je ženske v večji meri pripustila k upravljanju in vodenju podjetij zadnjih dvajset let.
Križev pot uveljavljanja ženskih pravic ima nekaj pomembnih mejnikov. Politično je pomembna pridobljena ženska volilna pravica, ekonomske meje so lomile zahteve žensk glede enakopravnejšega izobraževanja, zaposlovanja in plač. Kasneje so sledile še bolj sofisticirane oblike aktivne politike za večjo enakopravnost žensk in odpravo tudi drugih družbenih neenakosti, od spolnih in religijskih do socialnih in rasnih. Šlo naj bi za organizirano in politično dogovorjeno neenako obravnavo, kot so različne »ženske kvote« v političnih, družbenih in menedžerskih izbirah, kar naj bi bila nekakšna »pozitivna diskriminacija«.
Pogosto so bile formalne ženske pravice eno, praksa pa drugo. Najlažje je doseči in uveljaviti politične pravice, precej težje gre socialnoekonomskim zahtevam na trgu dela, najtežja in dolgoročna pa je sprememba vrednot in kulture enakopravnega sobivanja. Pravico do splava, ki je veljal za enega mejnikov ženskih svoboščin, so ženske večinoma po Evropi dobile v petdesetih in šestdesetih letih, toda duh po žveplu se je tudi v demokratičnih in liberalnih družbah ohranil vse do danes. Spremembe se sicer uveljavljajo in so vidne povsod, toda zakoreninjenost predsodkov je še vedno temeljna omejitev razcveta ženskih pravic. Družba jim dopušča, da jih uporabijo in izkoristijo, toda to očitno počne z očitnim nelagodjem. Dva najbolj izpostavljena primera sta zagotovo ženska pravica do splava in zaposlovanja. Žensko pravico do splava smo zavili v postopke posebnih razgovorov, kjer naj bi bila v ospredju dobrobit otroka in ne ženske. In tudi pri zaposlovanju, kot dokazuje raziskava ILO, prevladuje prikrita diskriminacija, kot so vprašanja o družinskih obveznostih. Biti ženska je še vedno oteževalna družbena okoliščina, tako glede odgovornosti do rojstva in vzdrževanja otrok kot tudi glede brezposelnosti in težjih pogojev zaposlitve.
Ženska enakopravnost je bila med temeljnimi evropskimi načeli od leta 1957. V naslednjih letih so se zahteve stopnjevale in postale del politične in civilne agende članic in po štiridesetih letih razvoja Amsterdamska pogodba (1997) povsem jasno zapiše enake možnosti žensk in moških kot svoj vodilni političnoekonomski cilj. Na ravni EU so z njegovo dosego okrepili finančno pomoč in zahteve po enakopravnosti postavili v vrsto svojih direktiv, leto 2007 so razglasili za evropsko leto enakih možnosti in v veliki meri je to potrdila tudi Lizbonska pogodba (2009) in Vivian Reeding, podpredsednica evropske komisije, je pred dnevi pozvala, da naj ženske dobijo večjo poslovno vlogo, da bomo lažje izšli iz krize. Njen poziv ne izhaja zgolj iz teoretskih analiz, temveč praktičnih izkušenj nekaterih evropskih držav.
Svetovni gospodarski forum (WEF) že nekaj let pripravlja poročilo in meri z globalnim indeksom enakopravnost moških in žensk. Nordijske države (Norveška, Finska, Švedska) najbolj učinkovito zapolnjujejo vrzel enakopravnosti in enakosti. Toda sporočilo WEF je še bolj radikalno. Obstaja velika korelacija med višino indeksa in konkurenčnostjo (gospodarsko uspešnostjo) ter socialno kohezivnostjo (sposobnostjo za razvojne spremembe). Razlog je preprost in logičen. Uspešne države pač bolje izkoriščajo intelektualni in socialni kapital prve (ženske) polovice svojih človeških virov. Večja vloga ženske preprosto pomeni konkurenčno prednost in učinkovitejši gospodarski razvoj. To pa je ekonomski jezik, ki ga razumejo celo moški.
Analiza slovite banke Goldman Sachs dokazuje, da so ženske osrednji določevalci nakupov, tudi trajnih dobrin (skoraj 80 odstotkov). Njihove nakupne navade so usmerjene k maksimiranju blaginje družine in so bolj naklonjene varčevanju. Če torej želimo priti do nakupnih navad, strukture potrošnje in dinamike povpraševanja, moramo upoštevati ženske kot osrednje določevalke srednjega sloja. In tega tržniki doslej niso dobro razumeli. Številne ekonomske raziskave kažejo, da so ženske manj nagnjene k tveganjem, bolj upoštevajo socialne razlike in različnost, predvsem pa so naklonjene sodelovanju. Moški v nasprotju z njimi tvegajo, prisegajo na ekonomsko učinkovitost in moč konkurence. Ženske so nasploh bolj altruistične, zaupljive in kooperativne, moški bolj egoistični, sumničavi in individualistični. Ženske preprosto živijo dlje in se odločajo bolj pametno. So osrednji akter ekonomike povpraševanja in tu tiči prvi antikrizni ženski steber. Če bi ga izkoristili, naj bi BDP evroobmočja narasel za 9 odstotkov.
Ekonomika ponudbe stavi na druge dokaze. Ženske v EU že predstavljajo večino univerzitetnih diplomantov, imajo povprečno višjo izobrazbo od moških in boljše intelektualne dosežke. Pomenijo jedro novega intelektualnega kapitala, vendar še vedno niso dovolj zastopane pri menedžiranju poslovnih projektov in pri vodenju podjetij. Kot kažejo analize, enakopravnost spolov vodi do večje poslovne uspešnosti in višje dobičkonosnosti. Podjetja z ženskimi poslovnimi vodstvi so za polovico uspešnejša kot moška, pravi McKinseyjeva analiza. Danes v EU ženske zapolnjujejo 12 odstotkov vodilnih mest uprav in nadzornih svetov, Reedingova do leta 2020 cilja na 40 odstotkov. Ženski pristop naj bi rešil podjetniško in konkurenčno podobo EU. To je drugi steber.
Sedanja kriza je potrdila, da potrebujemo nov način razumevanja, vodenja in upravljanja sveta. In zdi se, da ženski princip postaja ključ teh sprememb. »Ženskonomija« kot nadgradnja ekonomije, ženske kot osrčje vodenja izhodov iz sedanje krize. Prej kot bomo razumeli to sporočilo, lažje bo glede kriznih tveganj. In če nam bo uspelo, bo naslednjo manjšo krizo zagotovo zakuhal zlom banke »Lehman sisters«.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.