Janko Lorenci

Janko Lorenci

 |  Mladina 11  |  Kolumna

Na Velikonočnem otoku

Japonska je svarilo, da je ves naš razvoj zgrešen

/media/www/slike.old/mladina/kolumna_11.jpg

© Tomaž Lavrič

Najprej potres, potem cunami, nato jedrska grožnja zaradi poškodovanih nukleark. Svet je fascinirano strmel v prizore kot iz filmov Rolanda Emmericha. Fascinacijo zbujajo posnetki groze, zamolkli strah pred negotovo prihodnostjo in občutki lastne ogroženosti. Jedrski oblaki iz japonskega Černobila, če bi se zgodil, lahko dosežejo katerikoli del sveta.
Tako je človeštvo spet na robu enega tistih valov strahu, ki kar naprej oblivajo planet. Živimo v nekakšnem trajnem milenijskem občutju - strahu pred katastrofami in različnimi nevarnostmi, vidnimi in nevidnimi.
Nekateri teh strahov so namišljeni, druge potrjujejo realne katastrofe. Pred nekaterimi se lahko deloma branimo, pred drugimi smo nemočni. Potresov ali cunamijev ni mogoče niti preprečiti niti napovedati. Pridejo hitro in uničijo, kar jim je na poti. Mogoče pa jih je omiliti - s protipotresno gradnjo, z obveščanjem itd. Človeštvo to tudi počne in to število žrtev manjša.
Toda človek se s svojo usodo pogosto zavestno igračka - lahkomiselno, fatalistično, pogumno, neumno. Naseljuje se, na primer, na poplavnih, potresnih, vulkanskih, za življenje tako ali drugače neprijaznih tleh. San Francisco, ki leži na tektonski prelomnici, enako kot Tokio že dolgo čaka, kdaj ga bo zadel veliki sunek.
Katastrofe navsezadnje praviloma sprejemamo kot nekaj, s čimer je pač treba živeti. To pogosto ni nujno in tudi razumljivo ne. To velja zlasti za dogodke, ki jih skupaj izdelata narava in človek. Japonska je značilen primer. Uboga dežela, na katero sta padli dve atomski bombi, ki je eno najbolj potresnih območij na svetu in ki bi morala biti do jedrske energije zaradi obojega skrajno zadržana, je na svojih tresočih se tleh postavila množico jedrskih elektrarn. Kot da bi izzivala usodo. Kajti nuklearke, ki bi bila popolnoma varna tudi pred najmočnejšim potresom, preprosto ni mogoče zgraditi, zlasti če so zraven človeška malomarnost, pohlep ali slepa zaverovanost v tehniko. To pomeni, da je velika jedrska nesreča tako rekoč neizbežna. Torej gre za dopuščanje Černobila po japonsko, noro hazardiranje, potencialni harakiri.
Nevarnosti, ki jih (so)ustvarja človek, je veliko. Nekatere ne udarijo kot strela, ampak se nabirajo postopoma in so zato po svoje še nevarnejše. To je stara zgodba o žabi in počasi segrevajoči se vodi. Nevarnosti se večajo z naraščanjem kompleksnosti družb in tehničnega napredka, z razvojem skratka. Primeri: svetovno ozračje se segreva, z globalizacijo se veča grožnja pandemij, veča se nevarnost jedrskih spopadov, saj se to orožje širi, svet pa je čedalje bolj nemiren.
Tako smo kot civilizacija paradoksalno čedalje bolj ogroženi, čeprav kot posamezniki v povprečju še živimo dlje in bolje.
Naj ob tem znova navedemo Ulricha Teuscha. V knjigi Družba katastrof: zakaj nas škoda ne izmodri pravi: Vidne katastrofe so samo vrh ledene gore. Odločilno vprašanje ni, kaj se iz katastrof naučimo in kako z njimi ravnamo, ampak zakaj se ne začnemo pogovarjati o temeljnih vzrokih zanje. Odgovor: ker bi morali potem problematizirati osnove našega gospodarskega in družbenega reda in priznati, da tehnika ni več instrument za določljive cilje, ampak velikanski sistem, ki se zaradi naraščajoče kompleksnosti in hitrosti sprememb izmika učinkovitemu vodenju. Tehnične kategorije, pravi Teusch, so se tako zažrle v naše mišljenje, da smo postali del tehničnega sistema. Za tehnično povzročene probleme iščemo tehnične rešitve. In tako nas neizbežno čakajo nove katastrofe.
Beg v predtehnično obdobje seveda ni mogoč. Tako smo pri sedanjosti in kapitalizmu. Njegove krize se z energetsko, surovinsko, prehransko ... krizo polagoma sprijemajo v trajen krizni preplet, ki je že sam po sebi dejavnik tveganja in lahko vodi v globalno katastrofo. Kapitalizem je - predvsem zaradi povezanosti s krizo okolja - prvič od svojega nastanka na smrt ogrožen; ugonobiti ga grozi dejstvo, da ne zna in noče uspevati drugače kot z nenehno rastjo. Zdaj vedno bolj zadevamo v njene naravne meje. Dennis Meadows, z vsakim letom in vsako katastrofo aktualnejši avtor Mej rasti, pravi: Svojčas smo vsaj še dopuščali zastoje konjunkture. Zdaj to ni več sprejemljivo. Če dovolj rasti ne zmore realno gospodarstvo, pač tiskamo denar - samo da gre navzgor. V 80. letih so ljudje porabili še manj virov, kot jih lahko Zemlja obnovi. Danes porabimo 125 odstotkov obnovljivih virov. Če ne bo storjeno nič proti naraščanju prebivalstva, obremenjevanju okolja in tratenju energije, se bo današnja civilizacija zrušila najkasneje sredi stoletja.
Tako se vedno ostreje zastavljajo mučna vprašanja. Koliko ljudi prenese Zemlja? Ali še prenese kapitalizem, zlasti neoliberalni? Se je človek sploh sposoben odreči vabljivemu, a pogubnemu diktatu nenehne rasti?
Iz prepleta zgrešenega razvoja, osamosvojene tehnike, omejenih naravnih virov in vedno novih nevarnosti se ni mogoče rešiti na hitro. Toda če le malo verjamemo številnim napovedim in svarilom, kakršno je tudi zdajšnja japonska nesreča, smo v tekmi s časom, v kateri ne bo pomagalo nič drugega kot to, da ostro potegnemo civilizacijsko zavoro. Katastrofa je ves naš razvojni model.
Toda kdo bo zavoro potegnil prvi? Bo to storil pravočasno? Bodo zraven vsi? Težko; tudi revni hočejo postati bogati kot Zahod - na stari, za družbo in okolje uničevalni način. Zato ponavljajo vzorec Zahoda, ki je bil, gledano z vidika planeta, za silo znosen, dokler je bil omejen samo nanj. Zdaj je razširjen na vso Zemljo. Sistem, ki nastaja po tem modelu, ima velikansko vztrajnost. Njegova moč je v razporeditvi družbene moči (vodilnim elitam ustreza), dozdevnem hitrem napredku in tem, da se opira na človekovo »živalsko« naravo in sistematično zatira tisti del v njem, ki je za solidarnost, sodelovanje, gesla francoske revolucije. Tako gre vse naprej po starih tirih, čeprav se tesnoba stopnjuje.
Tako bodo prepletu kriz morda res sledile vojne za preostanke kolikor toliko neonesnažene, za življenje še dobre zemlje in Zemlje. Orožja je dovolj in vedno več. Kot da bi vsi slutili, kakšna bo prihodnost. A jo ustvarjajo naprej.
Položaj vsiljuje pesimizem. Chris Hedges, avtor knjige Smrt liberalnega razreda, navaja primer Velikonočnega otoka, kjer so prebivalci uničili svoje okolje in izumrli. Še pred tem so postavili velike kipe, bogove, za katere so verjeli, da jih bodo rešili. Hedges pravi, da je Velikonočni otok zdaj ves planet - »tokrat bomo vzeli s seboj vse«.
Pesimisti smo lahko tudi za Slovenijo. Smo poslušni, nerazmišljajoči del velikega srka, v praksi in teoriji. Najbrž bomo zgradili Šoštanj in drugo nuklearko, uničujemo plodno zemljo, vodo, zrak, ne varčujemo in ne iščemo resno obnovljivih energij. Pravkar smo spisali Resetirajmo Slovenijo, hvalnico neoliberalizmu in nadaljnjemu uničevanju sveta. Nje in njenih avtorjev so polni vsi slabovidni mediji. Toda kdor je etičen in le malo misli na prihodnost, danes ne more biti neoliberalec.
Tegobno vprašanje se glasi: Ali se človek res lahko uči samo na katastrofah? Nadaljevanje: Kaj, če se nič ne nauči niti iz katastrof?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.