Grega Repovž

Grega Repovž

24. 3. 2011  |  Mladina 12  |  Uvodnik

Daj, poglej me lepo

Nečesa pri zadevi Thaler ni mogoče razumeti. Namreč Thalerjeve prepričanosti vase. Zoran Thaler je bil poslanec že v slovenskem državnem zboru, bil je minister, bil je direktor velikega podjetja - je profesionalec, z drugimi besedami. Ve torej, da to, da neki poslanec sam vloži amandma, ne pomeni nič. Vsak poslanec lahko vloži amandma. A če ta amandma nima podpore, pade v trenutku - kot da ga nikoli ni bilo. Če jutri na primer poslanec Roberto Batteli (pač ime s seznama slovenskih poslancev) vloži neki amandma, ni naredil nič. Preprosto nič. Za sprejetje amandmaja je treba prepričati polovico vseh, polovico verjetno prisotnih, tiste, ki sestavljajo večino (in v evropskem parlamentu to niso socialisti, ki jim je do včeraj pripadal Thaler, ampak ljudska stranka). Če torej nekdo želi, da njegov amandma uspe, ga ne da nepomembnemu slovenskemu poslancu brez vpliva na večino. Lahko ga da - a to je strel v prazno. In to Zoran Thaler ve.
No, to bi Zoran Thaler moral vedeti. Nobene logike ni, da bi nekdo za strel v prazno plačal 100.000 evrov. To sicer ni vsota, ki bi na lobističnem parketu res kaj pomenila, a denarja kljub temu ne mečejo skozi okno. Z drugimi besedami - ponudba, ki so jo novinarji Sunday Timesa dali Thalerju, je primerljiva s ponudbami, ki jih včasih dobimo na elektronske naslove: Spoštovani gospod, podedoval sem 3,8 milijona dolarjev. Zdite se mi zaupanja vreden človek, zato bi vas prosil, da mi pomagate ta denar iz Južne Afrike nakazati na vaš tekoči račun, za vašo uslugo pa vam bom dal 2 milijona dolarjev ... Vaš ...
Vsi, ki poklicno spremljamo politiko, vemo, da se slovenski politiki radi malce napihujejo, ko pripovedujejo o svojih uspehih na mednarodnem političnem prizorišču. To je nekakšna nacionalna folklora. Saj veste, ko nam poročajo o svojem delu v tujini, so po navadi s svojim predlogom ravno rešili velik diplomatski zaplet ... Pa vsi so jim prisluhnili ... Že pokojni Drnovšek je gojil ta svoj mali kult »sem se pogovarjal s Clintonom in mu rekel Bill, glej, tako ne gre.« Tudi Pahorjevo siljenje na fotografijah k prvim damam in možem sveta, ko so njegove roke na vseh njihovih ramenih in ovratnikih, nasmeh širok, pogled pa s kotičkom očesa usmerjen v kamere in fotoaparate, je del te folklore.
A to je kompleks majhnih, kompleks tega naroda, ki bi bil rad opažen in del prve lige. Saj vsi vemo, za kaj gre, vsi čutimo to našo drobno zadrego, tisti na drugi strani pa tudi vedo, kaj se gremo, in nam to velikodušno, malce pa tudi prezirljivo odpuščajo. In seveda tudi izkoriščajo. Tako nas vidijo. Nismo edini takšen narod, a to ni opravičilo. Toda zato nas nimajo nič raje.
Nekako se zdi, da se Thaler na limanice Sunday Timesa ni ujel toliko zaradi denarja kot zaradi občutka, da ga je nekdo končno resno zaznal. Zavrtite si še enkrat posnetek pogovorov med lažnimi lobisti in Thalerjem. Slednji v pogovoru uživa - uživa v tem, da zdaj pa nekdo misli, da je on človek, ki lahko nekaj uredi. Godi mu. Pri čemer bi mu zdrav razum moral povedati, da je za resne lobiste s finančnega področja nihče, saj nima nobenega realnega vpliva, sploh na področju, kjer kot poslanec niti ni dejavno sodeloval.
In to je neprimerno bolj srhljivo od golega pohlepa po denarju. To je neki drugi pohlep. Pohlep po pozornosti, naklonjenosti. Ta pohlep pogosto vidimo pri slovenskih politikih. To je tisti pohlep, ki današnjega premiera napelje, da odide k odpravniku poslov na ameriško ambasado in izstreli, da bi si tako želel kakšen fototermin s predsednikom Barackom Obamo. To je pohlep, ki slovenske politike zapeljuje v podpis vprašljive vilenske izjave, pa pogodbe o mednarodnem sodelovanju, pa o napotitvi slovenskih vojakov v Afganistan. Biti zraven, biti pomemben, biti del velike igre. Kako malo naklonjenosti jim je treba pokazati, pa že vse naredijo.
Te naše komplekse - to je pač to - na drugi strani poznajo. Vedo, kaj je tisto, kar si najbolj želimo. Kako malo je treba narediti, da smo voljni, pripravljeni ustreči. Mar nam ni Wikileaks pokazal prav tega, le na drug način?
Seveda to ne spreminja osnovnih dejstev o Thalerjevem ravnanju. A ne samo to: v resnici je veliko bolj grozljivo spoznanje - ki to ni, saj to vemo že ves čas, in politiki, nekateri, tudi sami spregovorijo o tem -, da so korporacije in lobiji pogosto neprimerno močnejši od politike; in sicer zaradi osebne šibkosti politikov samih. Glavno sporočilo Sunday Timesa ni bilo, da so v evropskem parlamentu vsaj trije skorumpirani poslanci, temveč da večino amandmajev dejansko pripravijo različne korporacije in z njihovih računov plačani lobiji. Velja se spomniti, da sta obe, Evropa in Amerika, po velikem kriznem poku napovedovali strog nadzor nad tveganimi skladi in bankami, a v obravnavo in končno sprejetje so prišle zelo okrnjene in blage različice. In danes prav te korporacije, ki so s finančno kreativnostjo ustvarile krizne balone, še vedno delajo isto, še vedno prekupčujejo s tako imenovanimi izvedenimi posli, ker jih nikjer niso zares sankcionirali niti ustavili. Kaj nam to pove o svetu, v katerem živimo in v katerega naj bi verjeli?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.