Janko Lorenci

Janko Lorenci

24. 3. 2011  |  Mladina 12  |  Kolumna

Prebijenje ali spanec

Lahko tožilci postanejo nekakšni slovenski di Pietri

/media/www/slike.old/mladina/kolumna_12_copy1.jpg

© Tomaž Lavrič

Slovenija je v resni družbeni, ne samo ekonomski krizi. Eden izmed pogojev, da se izvije iz nje, je boljše delovanje pravosodja (sodišča, tožilci, odvetništvo) in policije. Toda Pravica si pogosto ali celo v glavnem ne zasluži velike začetnice. Njeni ostrejši kritiki mislijo, da živi pravosodje pod steklenim zvonom, brez prepiha, premalo v stiku z zunanjim svetom. Tega se samo zaveda slabo ali vsaj premalo, da bi se skušalo pošteno preurediti.
Iz tega sledi zagata: če so spremembe nujne, samoočiščenje pa ni mogoče, bo skušala sistem prej ali slej predelati politika - verjetno prej na slabše kot na boljše. Pri tožilcih je velik zunanji poseg mogoč že zdaj - vsaka vlada jim lahko odvzame trajni mandat, saj je zavarovan samo zakonsko, ne pa z ustavo kot pri sodnikih. Doslej ni tega napravila še nobena oblast, a vse se enkrat zgodi prvič. SDS že zdaj zahteva odpravo sodniškega trajnega mandata.
Negibnost omenjene trojice lahko deloma odpravijo njena nova vodstva. Policija ima nov vrh dve leti, sodstvo novega predsednika vrhovnega sodišča (Maslešo) nekaj mesecev, novega »generala« bodo kmalu dobili tudi tožilci. Vsi novi šefi lahko prispevajo nove impulze, toda njihove možnosti za spreminjanje niso enake. Najmanj manevrskega prostora ima Masleša, pač zaradi načela samostojnosti sodnikov. Najbolj proste roke ima vrh policije, ki je del izvršne oblasti, nekje na sredi pa je prvi mož (ta čas ženska) tožilcev.
Za policijo velja, da se je doslej edina vsaj deloma prebudila. Ustanovitev »FBI« je znamenje, da je doumela, da potrebe čiščenja družbe in tudi njen ugled v javnosti zahtevajo drugačno organiziranost, zlasti pa uspešnost pri zatiranju gospodarskega kriminala.
Oglejmo si pobliže tožilstvo, nekakšno kretnico med policijo in sodstvom - brez tožnika ni sodnika. Kdor vodi tožilstvo, odloča, koliko vode se bo iz naraščajočega jezera kriminala prelilo pred sodnike. Dokler se tožilstvo ne bo spremenilo, dela policija v marsičem v prazno.
Tožilci imajo za dobro delo dovolj pristojnosti. Vendar so tudi ranljivi. Navzven so v marsičem odvisni od izvršne oblasti. Navznoter ima generalna tožilka dokaj veliko hierarhično moč; tožilcu lahko na primer vzame spis, sodniku ga ne more nihče. Tu je tudi umetnost kadriranja. Če si na kakem položaju dolgo, lahko moštvo ukrojiš po svoji meri.
Barbara Brezigar vodi tožilstvo šest let in to je zapravljen čas. Tožilstvo deluje po starem, čas pa se je kritično spremenil - razmahnil se je gospodarski kriminal, prišli so tajkuni, javno mnenje se je zaostrilo. Brezigarjeva ni v vsem svojem mandatu ujela ene same velike ribe.
To ni naključje, kajti zunanje spremembe je predremala. Vse slabosti tožilstva se nikakor niso začele z njo, toda za železnim videzom in visokimi besedami se skriva klavrno dejstvo, da tožilstva ni prilagodila zahtevam časa. Vzroki: prenizka raven, pomanjkanje vizije, oboje povezano z ujetostjo v politiko.
Pred demokracijo je bilo za generalne državne tožilce samoumevno, da so politični kadri. Prvi »demokratični« generalni tožilec Anton Drobnič ni skrival, da je desničar. Zdenka Cerar se je politično vezala na levico po prevzemu funkcije, Brezigarjeva pa že dolgo pred tem; med drugim je na listi SDS leta 2000 kandidirala za poslanko, kasneje pa za predsednico republike s podporo SDS. Drugače od Drobniča je tožilstvo politično kontaminirala. To je počela s selekcijo vodilnih ljudi in z vmešavanjem v konkretne zadeve. Seveda pa ji je, kot v vsakem kolektivu, sam od sebe sledil najbolj oportunistični ali stremuški del moštva.
Njen politični vpliv je, pravijo insiderji, ostal omejen predvsem na vrh tožilstva. Kdor je hotel ostati samostojen, je ostal. S politizacijo ni prodrla v bazo 200-članskega, politično večinoma nevtralnega kolektiva, najbrž tudi zato, ker je v osebnih odnosih hladna, slabo motivira in ne goji veliko stikov navzdol.
Enako ali večjo škodo je Brezigarjeva naredila tožilstvu v strokovnem pogledu. Pred očmi je vedno imela detajle, velike slike pa ne. Bila je in ostaja generalica brez strategije, sestavljene iz konkretnih zahtev, na primer dogovorov s policijo: zdaj se bomo sistematično spravili na stečajni, davčni itd. kriminal. Posebna skupina tožilcev je ostala slabo ekipirana, nekateri dobri tožilci so odšli ali padli v nemilost.
Skratka, Brezigarjeva zaradi političnosti in preozkega strokovnega obzorja ni zmogla sprememb, ki bi tožilstvu - enako kot vsemu pravosodju - odvzele dvomljivi kurjetatinski sloves. Tožilci vložijo na leto okoli 40 tisoč ovadb, od tega 2000 v zvezi z gospodarskim kriminalom. Brezigarjevi očitno ni jasno, da tožilstvo stoji in pade prav z uspehi ali s porazi v tej dvajsetini zadev.
Če bi BB doživela nenaden izbruh poklicne poštenosti, bi uvedla preiskavo proti sami sebi.
Njen najverjetnejši naslednik, Zvonko Fišer, velja za sposobnega, pogumnega in izkušenega človeka (zdaj je tožilec, je tudi profesor, bil je ustavni sodnik). Karikirano rečeno bo prevzel deloma sovražno, demoralizirano in rutinsko delujočo trdnjavo. Vendar ni brez možnosti za prenovo tožilstva. Precej moči mu daje položaj, nekatere stvari pa se spreminjajo v njegov prid.
Najnevarnejši kriminal narašča, z njim pa zunanji pritisk za preobrazbo pravosodja. Fišer lahko razmeroma star tožilski kolektiv pomladi, in to z obetavnimi novinci. Tu se je zgodil preobrat - pravnikov je zdaj več kot služb, mogoča je selekcija. Druga stvar je jasna postavitev strategije in prioritet z gospodarskim kriminalom kot prvo tarčo. Tretjič, policija dela boljše in dostavlja tožilstvu veliko uporabnega materiala. Politika mora iz tožilstva izginiti, Fišer pa se zdi politično neopredeljen.
Razmere dopuščajo, da lahko tožilci postanejo nekakšni slovenski di Pietri - kriminala je veliko, politika je na slabem glasu, javna zlovolja narašča, na tožilstvu je še zmeraj kar nekaj sposobnih in ambicioznih ljudi. Lahko Fišer poskrbi za ustrezen notranji impulz za nov zagon? Samo volja ni dovolj, čeprav brez nje ni nič. Za nastanek tožilske elite so potrebni tudi drugačno kadriranje, vzgoja in motivacija tožilcev. Dober tožilec potrebuje - enako kot dober novinar, duhovnik, sodnik, politik - ne samo znanje in pamet, ampak tudi hrbtenico. Hkrati bi morali spremeniti merila uspešnosti - uspešna je samo tista obtožnica, ki se konča z obsodilno sodbo.
Pravosodje se lahko prebudi ali spi naprej. Kaj bo, je najbolj odvisno od njega samega. Če bo dremalo naprej, bo ostalo mrtvoudno, brez ugleda, in to bo slabo zanj in za družbo. Potem ga bo, kot rečeno, tem laže predelala politika, najverjetneje tista, za katero so stebri vsake oblasti vojska, RTV in tožilstvo. Potem za politično elito ne bo več dovolj pogubna simbioza zadnjih dvajsetih let - na eni strani zadovoljno dremanje, medlost in kurjetatinskost policije in pravosodja, na drugi proste roke za ozkogledo, polaščevalno politiko z vsemi njenimi izrastki klientelizma, korupcije, hromih nadzornih ustanov.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.