dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

24. 3. 2011  |  Mladina 12  |  Kolumna

Resnični problem EU

Vsak ima svojega Pahorja, na “varni strani radarja” pa že stojijo novi Janše

Reševanje evra vse bolj spominja na Spielbergovo večkrat nagrajeno vojno dramo o vojaku Ryanu. Zgodbo poznamo. Politična odločitev poveljniškega štaba o reševanju vojaka Ryana po izkrcanju v Normandiji je v kaotični akciji posejana z novimi žrtvami. Dobri nameni so se spridili, reševanje je postalo nesmiselno, žrtev je na kraju več kot rešenih. Tudi uvedbo evra leta 1999 so spodbujali dobri politični nameni. EMU naj bi razširila ekonomsko integracijo, ob načrtovani širitvi EU naj bi omogočila njeno ekonomsko poglobitev. Evro je politični projekt z ekonomskim poslanstvom. Toda njegovo ekonomsko preživetje po desetih letih ogrožajo predvsem politični spori in ne toliko institucionalne pomanjkljivosti. Zadnji dokaz ponujajo spori in vsebina novega pakta za konkurenčnost in celotni sistem reševanja evropske finančne krize.
Na decembrskem srečanju EU sta Nemčija in Francija objavili zamisel, da bi rešitev dolžniške krize iskali v večji ekonomski konvergenci. Nemško-francoski predlog je v začetku februarja začel krožiti po političnih dvoranah kot nekakšen delovni dokument in v svojem zametku v hipu razburil politično sceno. Najprej zaradi vsebine šestih slabo domišljenih točk in kasneje zaradi solistične politične akcije mimo Evropske komisije. Predlog se namreč sklicuje na 136. člen Lizbonske listine, ki dopušča ločeno delovanje evroskupine. Sledil je politični odziv Barrosa in Van Rompuya, oglasili so se evropski parlamentarci in nekatere članice. Nastal je nov predlog, s popravljenimi in omiljenimi stališči, tokrat pod okriljem Evropske komisije. Sedaj je završalo v Nemčiji in konec februarja so vsi pomembni nemški politični akterji, skupaj z ogorčenim pismom 189 nemških ekonomistov, zavrnili vsako namero o širitvi finančne pomoči in fiskalnih transferjev v okviru EFSF. Nemčija se je prvič povsem jasno javno uprla evru. Namesto da bi nov pakt konkurenčnosti prinašal politično-ekonomske rešitve, jih je že na začetku zapletel. Ne gre za vsebino, temveč politično odločanje. Najprej nemško-francoski dvojec v imenu večine, potem močne države na račun manjših, na koncu evroskupina nasproti drugim članicam EU 27. Slabši politični scenarij bi si težko zamislili.
Toda politični spori temeljijo na ekonomskih nesporazumih. Poglejmo tri najpomembnejše. Prvi zadeva institucionalni deficit EU in delovanje evra. Evroskupina nikoli ni izpolnjevala meril optimalnega valutnega območja, ECB je svojo monetarno neodvisnost zamejila zgolj na področje cen in ne širše monetarne politike rasti, fiskalna maastrichtska pravila (3/60) niso imela nobenih resnih omejitev glede kršitev in nobenih drugih pravil v primeru velike krize. Druga težava zadeva realno konvergenco EU. V zadnjih desetih letih je EU začela povečevati razlike med članicami, namesto da bi jih zmanjševala, razkorak med tremi velikimi regionalnimi skupinami držav (skandinavsko, kontinentalno in sredozemsko) se je poglabljal, namesto da bi se zmanjševal. Vedno več formalne integracije in administrativne megle ter vedno manj dejanske liberalizacije skupnega trga. In na koncu smo pri jedru reči. Monetarna unija ne more uspeti brez ekonomske. Toda večja ekonomska konvergenca in koordinacija potrebujeta politično unijo, ki pa ne more obstati brez močne (federalne) evropske vlade. Takšen politični scenarij pa sedaj ni mogoč.
Zato je EU vse manj unija in zadnje čase bledi tudi njena evropska legitimnost. In tako je krog sklenjen. Ekonomske spremembe niso mogoče, če ni političnega dogovora. Politične rešitve pa nimajo ustreznih ekonomskih orodij. ECB se je odrekla proticiklični monetarni politiki, ostra konsolidacija javnih financ oži manevrski prostor fiskalni politiki, strukturne reforme pa delujejo dolgoročno in zahtevajo predvsem največji politični konsenz, ki pa ga ni. Evroskepticizem raste hitreje kot finančna stabilizacija. Namesto pakta za konkurenčnost EU potrebuje politični sporazum o skupnem delovanju, predvsem pa kredibilne ekonomske rešitve z jasnim vrstnim redom. In ta je bistven. EU in evro ne pesti fiskalna, temveč predvsem bančna kriza, ne gre toliko za probleme javnega, temveč predvsem zasebnega sektorja, v težavah so štirje največji dolžniki in ne vse članice evroskupine, ne gre za problem perifernih dolžnikov, temveč tudi centralnih kreditodajalcev. Štiri predlagane rešitve tega ne rešujejo.
Evropski mehanizem za finančno stabilizacijo držav (EFSF oziroma ESM) pomeni prvo zadrego. Sklad je premajhen za pravo ekonomsko posredovanje (Portugalska, Španija) in prevelik za politični konsenz (Nemčija). Štiri periferne države (PIGS) dolgujejo skoraj 1300 milijard evrov, polovico dolgov držijo v rokah zasebne nebančne ustanove, 500 milijard banke. ESM doslej ni izpolnil pričakovanj, kajti finančno sanacijo še vedno diktirajo zasebni finančni trgi in stroški zadolževanja se povečujejo. Povečevanje sredstev ESM pa je težavno, če imamo hkrati zapoved fiskalne konsolidacije, ki jo zahteva Nemčija.
Podobno velja za pakt konkurenčnosti, ki naj bi ponudil koordinacijo nekaterih strukturnih politik. Kaj pomeni ideja o harmonizaciji davkov, je pokazal primer Irske. Nobena irska vlada danes ne more politično preživeti davčne harmonizacije. Prvotne natančne usmeritve glede plač, pokojninske reforme ali pa diplom so se izgubile, pomembnih politik na področju energetike, transporta, ekologije sploh ni. Pakt brez projektov in precizne metrike je strel v prazno. Podobno velja za ponovno oživitev Pakta za stabilnost in rast in sankcioniranje kršitev fiskalnih pravil. Hitrost fiskalne konsolidacije je napaka, ki lahko vodi v novo recesijo, padec kredibilnosti fiskalnih pravil (3/60) povečuje tveganja in nezaupanje finančnih trgov. Ostaja še bančna konsolidacija. Toda novi stresni testi niso dovolj, če ne bo dokapitalizacije bank in učinkovite sanacije kreditnih linij. Nemčija tu ščiti svoje interese na račun drugih.
Nemško-francoski vlak obstaja, toda stoji na postaji, potniki pa se delajo, da je že odpeljal. Zato tako hitijo z vstopom vanj, tudi v Sloveniji. Osnovni problem EU ni ekonomski, temveč politični, problem niso rešitve, temveč vodenje unije in članic. Težava je v tem, da ima vsak svojega Pahorja in da na »varni strani radarja« že stojijo novi Janše.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.