31. 3. 2011 | Mladina 13 | Uvodnik
Hočemo resnico!
»Problem ni v tem, da hoče glas ljudstva izvedeti detajle v primeru Baričevič, ampak v tem, katere detajle hoče izvedeti. In da bi bila mera polna, je glas ljudstva prepričan, da mu prikrivajo natanko 'tiste' detajle, ki jih hoče izvedeti. No, 'tistih' detajlov, po katerih hlepi glas ljudstva, tudi sicer - ob umorih, nesrečah, tragedijah ipd. - ne izvemo. Pa ne zato, ker jih ne moremo izvedeti, ampak zato, ker ni nobene potrebe po njih.«
Marcel Štefančič, jr., v Mladini, ob primeru Baričevič
Le vprašanje časa je bilo, kdaj se bo afera Baričevič vrnila v politični prostor. In seveda se je vrnila v trenutku, ko je Janša začel resno izgubljati podporo. A podpore ne izgublja zato, ker bi njegovi volivci sprevideli, da ne ponuja dobrih alternativ sedanji vladi. Ne, Janša podporo izgublja, ker je nekorekten. In to je mila beseda. Izgublja jo na primer zato, ker je njegov štab v maniri zadnjega ponarejevalca priredil dokument o predsedniku republike Danilu Türku. Ker laže, ponareja, falsificira. Pa tega ne počne spretno - v resnici se vedno sam ujame na svoje laži in falsifikate. Nazadnje ta teden, ko je razglasil, da je obtožni predlog, ki ga je objavil na Facebooku, njegov lastni, pri tem pa pozabil, da je pred meseci ob objavi nanj nalepil kolofon Mladine, da bi s tem zavajal, češ da je dokument dobil iz našega uredništva. Laž in ponarejanje.
Da to počne nekdo, ki je bil predsednik vlade in bi to spet rad bil? Lahko to sploh verjamete? Je lahko bolj noro, bolj perverzno? Je to res mogoče?
A ne gre le za to. Temeljno vprašanje je drugje: zakaj mu ljudje še vedno verjamejo, če je vse skupaj tako prozorno? Ne zato, ker ne bi bili dovolj bistri. Nasprotno. Verjamejo mu, ker so sami pošteni. Ta dejanja so tako zunaj sveta razumnega človeka, da preprosto ne more sprejeti, da bi lahko kdo šel tako daleč.
Zato je bilo le vprašanje časa, kdaj in kako bo na dan spet prišla afera Baričevič. Vemo, kaj se je takrat zgodilo. Afera Baričevič je bila v svojem bistvu trenutek, kot je takrat zapisal Marcel Štefančič, jr., ko se je naciji zmešalo, ko se je spremenila v junaškega odkritelja resnice. Nenadoma smo imeli pred sabo vso »resnico«, »svojo Sodomo in Gomoro«. Takrat so čustva podivjala, podivjali so forumi, podivjalo je vse. In zdaj smo spet tam - spet tako daleč, da danes politiki pozivajo ljudi, ki nimajo niti statusa priče, kaj šele osumljenca v tem primeru, naj prostovoljno dajo kri, da se bo preverilo, ali so bili po naključju zraven pri dogodku v Baričevičevi garaži.
Pa se komu to sploh še zdi čudno? Poglejmo na zadevo iskreno. Mar ni postalo to v tem prostoru že nekaj popolnoma normalnega? Se komu to sploh še zdi res nenavadno? Se sploh še kdo zaveda, za kako hude obtožbe gre? Ali drugače: mar ni absurdno, da sta se morala le pred nekaj tedni na enak način Katarina Kresal in premier Borut Pahor zagovarjati, češ da nista uporabnika kokaina? Česar so ju perfidno - z vložitvijo zakona - obtožili iz prav tega Janševega štaba. Pa so se nam takrat te hude obtožbe sploh zdele hude? Je sploh še lahko kaj, česar nismo doživeli?
Če bi politično orožje, ki ga danes uporablja slovenska politika, poskušali prevesti v dejansko, pravo orožje, potem bi to stanje tudi mirno opisali kot vojno. To niso več normalne oblike političnega boja, gre za specialno vojno in uporabo najtežjega orožja. Ni pomembno, koliko civilistov pade, pomembna je zmaga. Ni pomembno, kako nizko bo padla Slovenija, ni pomembno, kako globoko bo zgrmela politična kultura - gre le še za zmago. A če je tako, potem je ta država vojni plen.
Se je temu sploh mogoče postaviti po robu? Je temu sploh mogoče reči ne? Kako naj se državljani sploh upremo sedenju na tem vrtiljaku norosti? Najbolj logičen je odmik, odmik od politike, odmik v intimo. A prav to se je zgodilo na Madžarskem. Na eni strani je bila nesposobna leva vlada brez kredibilnosti. Na drugi agresivni konservativci. Razumni so stopili stran. Niso več spremljali politike, niso šli na volitve. A danes imajo Madžari oblast, ki po institucijah razobeša manifeste o zapovedani nacionalni enotnosti, ki izvaja samooklicano »ustavno revolucijo«, ki z ustavo ukinja manjšine, daje staršem volilno pravico za otroke in odpravlja medijsko in akademsko svobodo.
In tisti Madžari, ki so pred volitvami rekli, dovolj imamo te politike, ne moremo več, ne bomo se več ukvarjali s tem, ker so vsi enaki, imajo težavo. Ne morejo verjeti, kje živijo in kaj se jim dogaja.
Začuda pa se leva politična opcija na Madžarskem še vedno ne čuti odgovorna za razmere in za vzpon skrajne politike na oblast. Nobene refleksije ni bilo ne takrat, ko je kredibilnost izgubila, ne ko je na volitvah doživela grozljiv poraz.
Seveda, nam se to ne more zgoditi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.