Grega Repovž

Grega Repovž

7. 4. 2011  |  Mladina 14  |  Uvodnik

Danes in včeraj

Danes tam, kjer je bila pred dvajsetimi leti velika ljubljanska vojašnica, stoji velik hipermarket, okoli pa nekaj manjših poslovalnic, pa gostilnica in lokal, ki je bil včasih malo bolj fin, danes pa je že nekako ofucan. Na drugi strani mesta je v vojašnici danes šola; a za tiste, ki danes tja hodijo v šolo, je bila tam vedno šola. Toliko časa je že preteklo od takrat, ko je postala šola. Sredi mesta je bivša vojašnica osrednje žurališče v mestu. Ne le da smo v tej državi zamenjali eno vojsko z drugo, vmes smo jo spremenili v profesionalno. Imeli smo dinarje, bone, tolarje in imamo evre. Boljši telefon je danes neprimerno bolj zmogljiv kot najboljši računalnik v času, ko so po omenjenih bivših vojašnicah še hodili vojaki. In tako nazaj. In le nekaj let prej se je po ogledu filma v kinu Union (ki ga tudi ni več) šlo na krompirček na začetek Nazorjeve ulice, tam, kjer zdaj stoji vodnjak. Cela Nazorjeva je bila polna težkega vonja po oljni pari iz belega kioska.
A namen tega zapisa ni zbujati nostalgične občutke, ampak opozoriti na to, kako zlahka se nekaterih stvari navadimo, kako zlahka pozabimo, kako zlahka se nam začne dozdevati tisto od danes, kot da je bilo vedno. V dvajsetih letih stalnega vzpona države in blaginje se je prebivalcem te države uspelo navaditi predvsem na eno: da je lahko le bolje. In čeprav sta šla država in njeno gospodarstvo skozi najhujši možen pretres. Bilo je veliko odrekanja, a vse se je v resnici dogajalo v imenu skupnega boljšega jutri, vse skupaj je šlo na bolje. Počasi, a vsako leto. Malo zaradi razvoja v tej državi, malo zaradi globalnega tehnološkega razvoja, malo zaradi procesa globalizacije in njenih učinkov.
In če se še tako trudimo in to naše platno nategujemo na naše posebnosti, specifičnosti, našo posebno zgodovino itd., so podobno živeli v vseh sosednjih državah na severu in zahodu. Pa tudi v Franciji, Španiji, na Nizozemskem. V povprečju je šlo vsem iz leta v leto malce bolje. Nekaterim je šlo mnogo bolje, večini pa ravno toliko bolje, da so čutili, da napredujejo. A to je bila v resnici ideologija, v katero smo verjeli - v to, da nam bo šlo vedno malo bolje in da bomo ves čas malo napredovali. To je bilo tako normalno, tako logično.
In zdaj že tretje leto ne napredujemo. Zdaj stagniramo, smo pa dve leti tudi nazadovali. In nič ne kaže, da bo kaj drugače. Namesto da bi imeli vsi na primer za deset odstotkov boljši standard, večina danes še vedno čaka, da se bo vrnila na standard, ki ga je imela leta 2008. In tu je problem. Danes se živi slabše. In država in podjetja tudi tega ne zmorejo. Zato še dodatno režejo. To pomeni, da se bo živelo še slabše. Stroški so še vedno višji od prihodkov.
Kako resne so razmere, ni mogoče razumeti na Nazorjevi v prestolnici. Še vedno ne gre na bolje, še vedno gre na slabše. In kdor še vedno ne sprejema, da je svet drug, da nam je ideologija boljšega jutri padla, naj gre v Črnomelj. Tam nemški lastniki zapirajo tovarno, ki je osrednja hrbtenica kraja, tovarno, na katero so bili ponosni. Selijo jo tja, kjer je delo cenejše. V manj razvito državo. Tisoč izgubljenih delovnih mest v Črnomlju je, kot bi Ljubljana čez noč ostala brez 20.000 delovnih mest. Številke so pošastne, sploh če vemo, da so to le neposredna delovna mesta. Ogroženih je naslednjih 200 do 300. Do lokalnega mesarja bo seglo. Do frizerskega salona. Vedno useka tudi po teh, na videz nepovezanih delovnih mestih.
Ampak - to smo že doživeli, mar ne? Mar se ni v začetku 90. let dogajalo isto? Je. Kaj je torej drugače? Vmes smo nehali verjeti, da je to, kar nastaja, nekaj skupnega. Takrat je bilo vse utemeljeno na solidarnosti, povezanosti, majhnih socialnih razlikah. Vmes smo se vsemu temu odrekli.
Absurdno je, da je tej koaliciji v času pred volitvami uspelo združiti najbolj raznorodno koalicijo volivcev - volivcev, ki niso želeli neoliberalizma in avtoritarnosti. Ki so želeli prav neke druge vrednote: demokratičnost, človeškost, solidarnost.
Niti en mesec ni bil Borut Pahor predsednik vlade, pa je že imenoval Dimitrija Rupla za svojega svetovalca. In takrat je koalicija izgubila te volivce. Ne dokončno, a ruplov je bilo do danes mnogo.
Takrat premier ni razumel, za kaj gre. Če bo v nedeljo vlada doživela poraz na referendumu o malem delu, to ne bo poraz ministra za delo. To bo poraz premiera. In naj ne kaže na nerazumevajoče volivce, ki ne razumejo pomena reform. Razumejo, razumejo. Mnogo več razumejo.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.