Samodestrukcija

Zakaj se je vlada lotila urejanja malega dela v času, ko ni pravi problem zaposlovanje za določen ali nedoločen čas, temveč to, da sploh dobiš zaposlitev?

Nedeljski referendum o zakonu o malem delu prinaša pomembne odločitve o velikih rečeh v njegovem ozadju. Najprej imamo povsem neustrezno referendumsko ureditev. Potem gre za politično odločanje o sedanji vladi, svoje moči bodo z njo pomerili sindikati in druge interesne skupine. Povsem na koncu bodo v igri dejanski argumenti. Zakon o malem delu dejansko ne rešuje nobenega resnega kriznega problema. Spada v arzenal strukturnih reform trga dela, ki predvsem neti politične strasti in ne prinaša posebnih ekonomskih koristi na področju zaposlovanja. Prihaja v napačnem trenutku poslovnega cikla, cilja na slabe tarče in opozarja na skoraj dve desetletji nerazumevanja trga dela in sodobne države blaginje.
Politični krog se začenja najprej na ravni referendumskega odločanja. Z veliko verjetnostjo bo udeležba na nedeljskem referendumu nizka. Sprejemanje političnih odločitev z deset ali nekaj več odstotki glasov ne pomeni niti potrebne legitimnosti niti demokratičnosti, čeprav se zdi navidezno logično, da o malem delu odloča malo volivcev. Pomembnejše je neko drugo sporočilo. Pričakovana nizka udeležba je dokaz politične apatije, kjer na eni strani vlada histerija političnih elit, na drugi pa depolitizacija volilnega telesa. Politična scena in odločanje o malem delu sta dokaz, kako daleč je segla slovenska politična samodestrukcija. Vsaka sprememba je nevarna, vsak premik je nemogoč. Postajamo stacionarna družba in hkrati sanjamo o razvojnih skokih in hitrih evropskih vlakih.
Vlada se je lotila reform trga dela z različnih plati. Najprej se je na krizo odzvala z interventnimi zakoni o ohranjanju delovnih mest (2009), hkrati je povečala sredstva in programe aktivne politike zaposlovanja. Slovenija je v štirih letih (2007-2010) povečala število registriranih brezposelnih za 50.000, poglobila se je zlasti starostna segmentacija, poslabšala dohodkovna varnost brezposelnih, vse več je zaposlitev za določen čas. Slovenski problem je počasnost sprememb na trgu dela, ki pa jih določa predvsem premajhna fleksibilnost realnih plač. In vsaj v javnem sektorju so se v kriznih časih celo povečale.
Toda osrednji problem spet tiči drugje. Večina vladnih ukrepov v zadnjih mesecih (siva ekonomija, malo delo ...) preganja predvsem deviacije pri ponudbi dela, manj pa stavi na spodbujanje povpraševanja po delovni sili. Ni pravih davčnih spodbud, ni podpore kupni moči gospodinjstev, premalo je konkretnega usposabljanja za novo delo. Vse poteka birokratsko, brez prave volje za dejanske spremembe. In to velja tako za iskalce zaposlitve kot njihove javne posrednike.
Slovenski trg dela je izrazito segmentiran. To velja tudi za študentsko delo, ki pomeni najbolj fleksibilno in stroškovno privlačno zaposlovanje v podjetjih. Toda zakaj se je vlada lotila urejanja tega dela v času, ko ni pravi problem zaposlovanje za določen ali nedoločen čas, temveč to, da sploh dobiš zaposlitev? Zakaj ni posegla po metodah skrajševanja delovnega časa kot oblike dodatnega zaposlovanja? S podjetniškega vidika je zakon o malem delu strel v prazno. V kritični fazi iskanja izhodov iz krize so podjetja izgubila pomemben vzvod obvladovanja stroškov in konkurenčnosti. Seveda je študentsko delo prepolno družbenih anomalij in špekulativnega poslovnega vedenja. Na obeh straneh gre za zaslužke in ne za povečevanje intelektualnega kapitala in kasnejših sodelavcev. Toda če smo ob vseh teh neumnostih živeli domala dvajset let, bi lahko še dve ali tri.
Tretji problem zadeva vrsto rešitev, ki jih prinaša zakon. Dobro je, da ohranja določeno fleksibilnost zaposlitve za tri marginalne skupine, slabše je z zamotanimi omejitvami in višjimi stroški na podjetniški ravni. Temeljna ideja je s poslovnega in tudi socialnega vidika sprejemljiva. Kratkotrajno slabše plačano delo naj bi bilo še vedno boljše kot brezposelnost in delovna neaktivnost upokojencev, študentom prinaša zgleden dohodek. Za podjetja so manjše tudi fiskalne dajatve in drugi stroški. Toda prihranki podjetij so razmeroma majhni, ugodnosti, ki jih ponuja malo delo ljudem glede zaposlovanja in drugih socialnih pravic, pa manjše od pričakovanj. Mesečne in druge omejitve so za obe strani precej nesmiselne z vidika poslovnih ciklov, sezonskega dela in potreb zaposlencev. Takšno malo delo ne bo povečalo rednega zaposlovanja. Zmanjšuje pa nelojalno konkurenco, toda hkrati omejuje želeno fleksibilnost dela.
Sindikati v malem delu vidijo predvsem omejevanje tradicionalnih delavčevih pravic, kot so malica, regres in prevoz na delo. Za njih je to preizkus moči v boju proti spremembam delavske zakonodaje in redukciji delovnih stroškov. Študenti so proti zaradi izdatne podpore študentskih servisov in ker bolj cenijo sedanji sistem kot novega s preveč omejitvami. Še najbolj zabavno je bilo opazovati, kako je kapital študentskih servisov v promociji referenduma zlahka povozil vladno stran, ki naj bi nastopala v imenu dela.
In tako smo na koncu pri največjem paradoksu sedanje politične bitke za malo delo. Na njegovih okopih stoji interes kapitala, vsem je skupno, da želijo utrditi kapitalizem, sindikati na fordističnih temeljih, kvazi levičarska vlada na novi ideologiji ekonomskega redukcionizma. Dosedanje strukturne reforme so bile del salonskega liberalizma in sem sodi tudi zakon o malem delu. Toda obeta se radikalnejši prevrat. Ukaz je ekonomsko preprost - »reduciranje«, od deficitov do plač in potrošnje. Najprej kot »prostovoljna nujnost«, sicer bodo izravnave prisilne in boleče.
Toda problem ni reforma trga dela, temveč finančnega kapitala. Tobinov davek na finančne transakcije še vedno zaprašen stoji v kotu, nikjer ni dodatnih obdavčitev finančnega sektorja, da poplača stroške svoje krize. Nihče ne predlaga začasne prepovedi izplačila dividend, da bi delničarji doživeli šok, kot ga ima armada brezposelnih. In ne gre za revolucijo. Preberite A. Smitha in videli boste, kaj vse je preživel kapitalizem in kako je malo delo dejansko postalo veliko.
Zakon o malem delu gre v pravo smer, toda v napačnem času in z nespretnimi sredstvi. V bitki zanj nimamo zmagovalca. Vlada ga bo težko izpeljala, nasprotniki nimajo drugih rešitev. Zato je status quo edina možna sprememba, ki jo potrjuje nedeljski referendum.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.