14. 4. 2011 | Mladina 15 | Hrvaška
Preživeti junij
V popolnoma sesuti državi politični razred državljanom ponuja “Evropo” kot pravljično formulo odrešitve in kot lažno rešitev za vse nakopičene težave
Na Hrvaškem so spet razglasili nekakšne izredne razmere. Vnovič je ogrožen sveti nacionalni cilj, to je vsesplošno osredotočanje na prelomni, skoraj usodni junijski datum, ko bi morala biti podpisana predpristopna pogodba o vstopu države v Evropsko unijo. Ni je stvari, ki ne bi bila podrejena temu, tako da se zdi, da se zdaj niti kaka naravna nesreča, recimo potres, po pomenu ne bi mogla uvrstiti nad ta strateški nacionalni interes. Zaradi tega sta se oblast in opozicija dogovorili za začasni »pakt o nenapadanju«, čeprav obe vesta, da gre za utvaro in da je cilj tako rekoč nedosegljiv, saj bi bilo treba v zgolj dveh mesecih postoriti delo, ki ga niso opravili več let, ampak je bilo, ravno nasprotno, zelo pogosto obstruirano. K temu neresnemu konsenzu oblasti in opozicije sodi tudi dogovor o bizarni diplomatski ofenzivi - ugledna skupina, ki jo sestavljajo vladajoči desničarji, opozicijski liberalci in predstavniki manjšin, se je pravkar odpravila na pohod nad evropske birokrate z namenom prepričati jih o nemogočem, torej da se je Hrvaška res zavzela in v kratkem času postala resna, urejena država. Seveda to ne drži in prav tako ni niti najmanj jasno, s kakšnimi utemeljitvami so se ti »diplomati« (gre za navadne parlamentarne poslance) pravzaprav oborožili za to usodno nacionalno bitko, pompozno imenovano »os Berlin-Pariz-London«. Ker pa je stvar zelo resna, razmere pa tako rekoč vojne, med politično elito preprosto ni nikogar, ki bi se upal vsaj racionalizirati, če ne celo obstruirati »evropsko pot Hrvaške«, še več, videti je, da bi bil tak škodljivec in politični brezbrižnež, če bi za to le obstajale zakonske možnosti, celo sodno preganjan.
Čisto drugače kot ta prenapeta akcija politikov, katere fatalistično geslo je »Ali junij ali nič!«, pa zadnje raziskave kažejo, da več kakor 40 odstotkov hrvaških državljanov zmerno sovražno ne podpira vstopa države v EU. Seveda tega njihovega mnenja, enako kot njihovega mnenja o številnih drugih, veliko pomembnejših težavah, tukaj nihče ne jemlje resno. Sicer pa je od 140 ljudskih predstavnikov v nacionalnem parlamentu samo eden, in to poslanec nepomembne desničarske stranke, enakega mnenja, torej je skoraj polovica prebivalstva, ki si ne želi v EU, ostala brez političnih zastopnikov.
Toda žal to ni edino vprašanje, ob katerem se kaže temeljno nesoglasje med tako imenovano voljo državljanov in odločitvijo političnega razreda, da bo mitsko Evropo končno vsilil kot edini politični cilj in nacionalno prednostno nalogo, točko, okoli katere se ta trenutek vrti tako rekoč celotno politično življenje v državi. Pri tem je posebej ironično, da prav vladajoča stranka, ki je zadnji dve desetletji storila vse, da bi se Hrvaška oddaljila od evropskih standardov in mednarodnih civilizacijskih norm, danes grozeče zahteva, naj jo »pustijo, da opravi svoj posel«. Zato je še toliko bolj žalostno, da se tudi vodje opozicije vedejo kot bedne kopije oblasti, pri čemer jih najbrž vodi goreča želja, da bi svoje riti čim prej spravili v katerega od bruseljskih uradov, kjer so zaposleni izjemno dobro plačani.
Večina državljanov, ki podpira vstop Hrvaške v EU, to počne iz skrajno pragmatičnih razlogov. V resnici ne podpirajo Evrope velikih in mogočnih korporacij, socialne nepravičnosti, neoliberalnega kapitalizma in neznosno razraščene administracije, ampak računajo, da bo šele z uvedbo evropske ureditve - kakršna koli ta že je - mogoče nekoliko obrzdati tukajšnje politične barbare. Paradoksalno tem ljudem torej preostane samo podpora lokalnim političnim rokovnjačem in njihovim »evropskim prizadevanjem«, da bi dejansko omejili njihovo moč, moč neizmerno skorumpiranih uradnikov.
Zato je ves ta »evropski juriš« sedanje Hrvaške dejansko le skrajno cinična zgodba. V popolnoma sesuti državi politični razred državljanom ponuja »Evropo« kot pravljično formulo odrešitve in kot lažno rešitev za vse nakopičene težave, še posebej odvratno pa je politično usklajevanje med opozicijo in oblastjo, pravzaprav skupno »konstruktivno delovanje« proti lastnemu prebivalstvu. Temeljna demokratična volja tega bi, seveda če bi jo upoštevali, lahko ogrozila strateške nacionalne interese, torej interese prav teh državljanov. Zato se je odtujeni politični razred odkrito odločil, da bo pokrovitelj in ne predstavnik tistih, ki so mu na volitvah podelili legitimnost.
Pri tem je vsem jasno, da je pospešeno prilagajanje evropskim zahtevam, ki naj bi ga izpeljali do junija, v resnici navadno slepilo, posebej še, kar zadeva pravosodje, ta popolnoma uničeni temelj države. Kajti prav zdaj, ko se na vse kriplje trudijo ozaljšati zakone tako, da bi bilo mogoče zapreti poglavje o pravosodju, vladajoča stranka odkrito krši ustavo, saj prekraja volilne enote. Tako bo skušala s prozorno manipulacijo vnovič zmagati na volitvah in obdržati oblast.
Tudi tokrat - kot vedno s figo v žepu - je vladajoča stranka prepričana, da bo uspešno pretentala oboje, evropsko birokracijo in hrvaške državljane. A ob poslušanju skrajno smešnih izjav, kakršna je: »Naša generacija je dolžna popeljati Hrvaško v EU« ali: »Evropa je naša edina alternativa«, s katerimi vsak dan bombardirajo državljane, državo pa tako rekoč hromijo, se vsiljuje eno samo vprašanje - ali bo politična elita, če se ta usodni junijski podvig ne posreči, napravila kolektivni samomor?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.