12. 5. 2011 | Mladina 18 | Hrvaška
Poročilo iz Kerumgrada
Zakaj so prebivalci Splita pred časom za župana izvolili norca?
Heni Erceg je nekdanja glavna urednica legendarnega hrvaškega tednika Feral Tribune, ki je zaradi družbene ignorance nehal izhajati
Analitiki se strinjajo, da je razlog izguba zaupanja državljanov v politične stranke; iz tega izhaja njihovo navdušenje nad tako imenovanimi nestrankarskimi osebnostmi. S to poenostavljeno razlago naj bi bilo mogoče pojasniti, zakaj so prebivalci Splita pred časom za župana izvolili norca, ki bo brez dvoma dobil posebno mesto v obsežni kronologiji norosti tega mesta. Zaradi energije te norosti je bil Split vedno poseben, nelahek v svojih zahtevah in drzen v sodbah, zakoten in svetovljanski hkrati. Toda takšen je bil Split nekoč davno, veliko prej, preden je postal gospodarsko in kulturno propadlo mesto in priljubljeno shajališče zadrte nacionalistične desnice; tudi izvolitev Željka Keruma za prvega meščana pa je bila posledica te hude socialne motnje. Gre pač za vojnega dobičkarja, ki se je s trgovskimi posli začel ukvarjati na predvečer vojne v neki primestni garaži in v sodelovanju s cerkvijo tihotapil človekoljubno pomoč, za polpismeno barabo, ki menda ni politično angažirana. Toda to je resnica samo na formalni ravni, pravzaprav gre za dobro prepoznaven izrastek vladajoče oligarhije, ki je za uresničitev svojih dobičkarskih prizadevanj izrabila kar celotno državo.
Tako je tudi Kerum v borih dveh letih mandata neverjetno razširil svoje posle, saj je za to izrabil vse mestne vire, ki jih obvladuje skupaj s kakimi desetimi bližnjimi in daljnimi sorodniki; postal je lastnik hotelov, spomeniško zavarovanih stavb, jaht, avtomobilov, pomorskih dobrin ... Potem pa je tip, katerega vsaka izjava ali poslovna poteza je svojevrsten eksces, te dni prevzel vlogo zastavonoše v obrambi Hrvaške pred »krivičnimi razsodbami haaškega sodišča«. Najprej je, saj tudi splitsko gledališče vodi njegov človek, prepovedal premiero opere Maršal, češ da »ni čas za veselje«. Istega dne je bila na splitskem Marjanu zastava spuščena na pol droga, v znak vsesplošne žalosti zaradi haaške obsodbe »naših herojev«, ker je tako, mimo zakona, odločil splitski župan. Le nekaj dni pozneje je nesporni gospodar Splita pripravil predlog - ki so ga seveda enoglasno sprejeli vsi člani mestnega sveta, celo socialdemokrati -, naj bi ena od ulic ali kak trg v Splitu nosil ime haaškega obsojenca za vojne zločine Anteja Gotovine. Na srečo je bil Gotovina nekoliko pametnejši od svojih privržencev in se je iz pripora v Haagu za ponudbo lepo zahvalil.
Toda spomenikom zločina se v mestu, kjer so si v devetdesetih letih prilastili deset tisoč stanovanj, iz katerih so prej pregnali na tisoče meščanov srbske narodnosti - s čimer se je demografska sestava Splita popolnoma spremenila, seveda v prid »velikim« Hrvatom, pripadnikom privilegirane kaste braniteljev - ne mislijo odpovedati. Kerumgrad mora, to je povsem jasno, takojci dobiti spomenik režimu, zaradi katerega je danes turobno propadlo mesto. Če to ne bo ulica z imenom pravkar obsojenega generala Gotovine, bo pa spomenik Franju Tuđmanu. Da se postavimo po robu vsem tistim tujim nebodijihtreba, ki so pravkar, tam na haaškem sodišču, Tuđmana razglasili za vodjo skupinskega zločinskega početja, človeka, odgovornega za etnično čiščenje, pregone, vojne zločine ... Župan Splita je odločil, da ta zločin potrebuje trajen pomnik, zato bodo Tuđmanu postavili spomenik sredi splitske rive, da pa se cerkev, drugi vzvod oblasti, ne bi čutila prikrajšane, bodo na Marjanu, hribu nad mestom, postavili velik kamniti križ. Nihče ne dvomi, da tako tudi bo, ker je tako odločil ta pavlihovski fašist, komaj sposoben dve povedi povezati v smiselno celoto, trgovec, ki se je z močjo svojega denarja zalezel prav v vse pore mestnega življenja.
Nasprotje interesov, ki se kaže pri vseh poslih v njegovem cesarstvu, je očiten primer mafijskega dojemanja oblasti, poceni nakupi in draga preprodaja družbene lastnine je matrica, ki jo uporablja pri svojih poslih, resda pa je to tudi matrica, na kateri je utemeljena hrvaška država.
Medtem je strah, da se ne bi zamerili mogočnemu županu, zlezel v kosti vsem, ki v Splitu še kaj proizvajajo. Zelo dobro to ponazarja tale bizarni dogodek. Na »komemorativnem« shodu »za naša po nedolžnem obsojena generala« je prav vojni dobičkar Kerum - ki se je, mimogrede, »vojskoval« izza blagajne v svoji štacuni na koncu mesta - prisegal na »svetinje domovinske vojne«, ponovil, da »obožuje Franja Tuđmana«, in govoril še druge bedarije. Potem pa nekega tipa, ki se je prav tako nekaj drl in ga napadal, razglasil za, pazite to, »urbanega Jugoslovana«. Vrag vedi, kaj naj bi ta nenavadna besedna zveza pomenila, dejstvo pa je, da je »urbani Jugoslovan« nemudoma dobil odpoved v tovarni za predelavo rib v neki vasi blizu Splitu. Zakaj odpoved? »Zaradi žalitve institucije!« Točno tako so se izrazili lastniki male tovarne, ki jim je bilo kristalno jasno, da sicer v trgovinah »institucije Kerum«, ki prevladujejo po vsej Dalmaciji, ne bodo prodali niti pločevinke svojih soljenih rib več. Spregovoril je torej strah pred kapitalistom, primitivnim, toda mogočnim dobičkarjem, ki nacionalistično ideologijo, razglašano z vrha države, uporablja za temeljni vzvod svojih poslov.
In tako, kot je Tuđman nekoč za uvod v zločine in etnično čiščenje dejal, da je »srečen, ker njegova žena ni ne Srbkinja ne Židinja«, Kerum danes pravi, da »ne bi dopustil, da bi bil moj zet Srb«. Razlogi za ti dve izjavi so različni, posledice enake. Hrvaška ali Split, ni pomembno, oba sta vkopana v nacionalistični mit, zaznamovan z zločinom, ravno zaradi trajne vladavine primitivnih, fašistoidnih barab, prav splitski župan pa je kapitalni primerek te vrste.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.