Janko Lorenci

Janko Lorenci

5. 5. 2011  |  Mladina 18  |  Kolumna

Drsenje v neprepoznavnost

Nazorske in ideološke razlike v družbi, politiki in medijih so naravne

/media/www/slike.old/mladina/kolumna_17.jpg

© Tomaž Lavrič

Resna medijska scena - tu mislimo predvsem na tri tradicionalne dnevnike in RTV - v Sloveniji se spreminja.
V načelu bi bilo dobro, če bi bila kolikor toliko enakomerno razdeljena na levo in desno, na liberalno in konservativno. Nekaj takih poskusov diverzifikacije je bilo, toda vsi novi desni dnevniki so klavrno propadli. Predvsem zato, ker so bili izrazito politični projekti, ki niso dovolj upoštevali dejavnika novinarskega znanja, kulture in drugih specifik, značilnih za posamične medije. Samo denar in politična podpora sta za splovitev uspešnega dnevnika bistveno premalo.
Umetno pluralizirana medijska scena ima slabost; vodi v nevarnost, da bi se desni in levi mediji razklali enako ostro kot politika, s tem postali politična trobila in izgubili funkcijo četrte sile.
Nekoč so bili resni in tudi najvplivnejši slovenski dnevniki (Delo, Večer, Dnevnik) pretežno levo usmerjeni. Tako je desna politika res imela nekaj razlogov za nenehno pritoževanje. Toda to neravnotežje se spreminja že dalj časa. V istih medijih vedno bolj sobivajo različno usmerjeni novinarji. Ker morajo živeti pod isto streho, svojih politično-nazorskih pogledov ne kažejo preveč, ostajajo bolj ali manj zmerni, čeprav prepoznavni. To je za zdaj v glavnem znosno stanje, gotovo boljše kot ostra politično povzročena in požegnana medijska razdelitev na dva tabora.
Lahko bi torej rekli, da se namesto splošne politične medijske pluralizacije dogajajo notranji premiki. Pri tem se zdi, da levičarsko usmerjeno novinarstvo naglo izgublja teren. Vzroki za to so različni. Gre za dolgotrajen vpliv prodirajoče neoliberalne miselnosti, za vlogo lastnikov in uprav, ki so vse kaj drugega kot socialdemokratski, pa tudi za to, da se novinarji podobno kot vsa populacija zaradi vedno večjega odpora do politike odvračajo od politično-nazorskega opredeljevanja. Izpraznjena politična levica jih ne more več navdihovati. Tudi oportunizem je zraven. Poleg tega je čas zmeden, jasnih in preprostih odgovorov na mnoga vprašanja ni.
Nekateri levi novinarji svoja prepričanja skrivajo, drugi jih zamenjujejo za desna, tretji - takih je morda največ - pa postajajo politično-nazorsko nepopisan list, se v tem pogledu izklapljajo. Novinarjev, ki bi hoteli ali si upali jasno zastopati izrazito leva stališča (npr. nasprotovati spreminjanju javnega sektorja v zasebnega), je čedalje manj. Zdi se, da postaja tako izklapljanje prevladujoča drža ali kar nekakšna vrlina, čeprav je pogosto alibi za to, da se v teh negotovih časih ni treba izpostavljati ali pa razmišljati.
Raziskav o tem ni. Bolj ali manj zanesljivo pa lahko rečemo, da slovenska medijska pokrajina ni več prevladujoče leva. Še manj je instrument politične levice, kot to še naprej blebeta SDS. Nasprotno, odnos do Pahorjeve vlade je skrajno kritičen, pogosto kritikastrski. Naš medijski svet je pač tak, da velika večina novinarjev za medije nenevarnega Pahorja z veseljem pohodi, z nevarnim Janšo pa ravna fino, v rokavicah.
Z drsenjem v politično-nazorsko nikogaršnjo deželo resni mediji izgubljajo vsakršen nazorski profil - dogaja se jim pravzaprav to, kar se vsej politiki, zlasti pa levici, ki vztrajno sili proti nekakšni brezoblični sredini. To velja za vso evropsko levico in to je eden izmed razlogov njenega nazadovanja tudi v času krize, ki bi moral biti pravzaprav njen čas. Nizozemski sociolog Paul Scheffer pravi: levo ni več levo, desno ni več desno, zato tudi sredina ne ve več, kam.
To ni naravno. Nazorske in ideološke razlike v družbi so normalne in koristne - dokler ostanejo v okvirih, ki še omogočajo dialog. Brez njih se ribnik spreminja v mlako vedno enakega regljanja. To prinaša tveganja. Tako kot politika zaradi izgubljanja jasne profiliranosti izgublja volivce, tako časopisi zaradi izginjanja svoje identitete izgubljajo bralce. To seveda ni edini razlog, eden izmed njih pa je. Bralci se radi istovetijo s stališči »svojih« medijev, iščejo v njih orientacijsko točko, potrditev svojih stališč - ali pa se z njimi vsaj pričkajo. To velja zlasti za negotove, krizne čase. Pri medijih, ki so v svojih osnovnih stališčih neprepoznavni, se ta intimna vez pretrga. Taki mediji tudi ne morejo resno sodelovati v razpravi o velikih dilemah sedanjosti in prihodnosti (vloga države, koliko solidarnosti, kakšen kapitalizem ...), ker so pač izgubili svoja prepričanja. So samo še sprotni odtis sedanjosti, živčne, razklane in negotove.
Vsak resen medij je do neke mere poseben, ima svojo medijsko osebnost, in k temu spada tudi prepoznavna nazorska usmeritev. To seveda ne pomeni, da bo tak medij kar naprej trobental levičarska ali desničarska gesla, se šel ideološke vojne, opustil vsakršno pragmatičnost itd. Toda njegova osnovna nazorska stališča in s tem elementarna doslednost pri obravnavanju konkretnih družbenih vprašanj bi morali biti jasni. Tudi v Nemčiji, Franciji in Angliji se dobro ve, da je ta časopis liberalen, drugi konservativen, tretji sredinski ...
Brez osnovnih prepričanj postaja medij top, neobčutljiv za vrsto vprašanj, tehnokratski.
Tak profil sam po sebi ne pomeni večje objektivnosti ali verodostojnosti.
Tudi notranji mnenjski pluralizem ima svoje meje. V istem časopisu težko sobivajo izrazito socialdemokratski in neoliberalni ter hkrati ambiciozni novinarji. Iz tega se lahko - zlasti če je odgovorni urednik preveč avtoritaren ali mev-žast - razvijejo hudi notranji spori, časopis pa postane shizofren, sračje gnezdo, ki bega, jezi in odganja bralce. Ali pa postane omrtvičen - se zaradi ljubega miru v hiši sploh ne izreka o občutljivih vprašanjih. Delu na primer se je notranji konflikt zgodil sredi 90. let s Slivnikovo četico. Slivnik je moral čez čas oditi, a je dobro desetletje kasneje z Janševo pomočjo postal šef uprave in nastavil lutkastega odgovornega urednika. Spet je moral oditi, toda časopis še zdaj mučijo posledice njegove vrnitve - izgubil je veliko verodostojnosti. V blažji obliki se podobne težave dogajajo tudi Dnevniku in Večeru.
Če temu dodamo še druge nevarnosti - pritisk interneta, slabšanje bralnih navad, kriza -, lahko samo ponovimo, da so tradicionalni slovenski dnevniki na smrt ogroženi. V takih razmerah je zatekanje v nazorsko brezobličnost, v nekakšno nadideološko sredinskost morda razumljivo, v bistvu pa izraz odrevenelosti v najbolj nepravem času. Časopisom samim in stanju v družbi ne pomaga čisto nič, nasprotno.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.