Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

12. 5. 2011  |  Mladina 19  |  Kolumna

Bastijoni svobodomiselnosti

Od praznikov, monopolov pa do ministra, ki ne bo odstopil, ker ja tako rad dela.

/media/www/slike.old/mladina/pamflet_19.jpg

© Tomaž Lavrič

9. maj je kot praznik Ljubljane vsekakor dan osvoboditve izpod nemške okupacije. To je nedvoumno, drži iz vseh ideoloških perspektiv. Ob svečanostih na mestnem gradu pa je spregovoril predsednik parlamenta Pavle Gantar, ki je izpostavil, da je to mesto z libertarno in svobodomiselno pravico. Sliši se odlično, toda ali ni tudi New York, Moskva, Kairo, ali katerokoli mesto z več kot sto tisoč prebivalci tudi kraj, v katerem so živeli ali živijo ljudje, ki razmišljajo o prostosti? Da bi Ljubljano še kdo drug razen častnih govornikov posebej štel kot zibelko svobodomiselnosti??? Da bi študentje iz Prage, Padove in Freiburga hiteli v Ljubljano, da okusijo nekaj njenega prislovičnega freigeista? Nikoli slišali.
Morda je to veljalo le sredi osemdesetih, pa še to le znotraj Jugoslavije, ko so zadnje številke »Mladine« kupovali in citirali beograjski, zagrebški in sarajevski mediji in neodvisni intelektualci. In Slovenijo je kot otok svobode v komunistični Evropi tedaj opisal v eni izmed številk tudi časnik »Newsweek«.
Toda, to je že daljna zgodovina. Ljubljana velja med Bosanci danes kot kraj, na katerih gradbiščih so tuji delavci izgubljali življenja in ostajali brez plačila za trdo delo.
Vsekakor je eklatantna manipulacija z dejstvi, če na praznik osvoboditve ne praznuješ osvoboditve, ampak tvoriš umetelne superlative, v katere ne verjamejo niti vsi poslušalci na proslavi.
27. april je bil praznik OF, zdaj ga častijo kot dan upora proti okupatorju. Ne, da bi ne pomenil simbolnega zoperstavljanja okupacijskim silam, toda to so Slovenci storili že mnogo pred tem. Že na prvi dan vojne 6. aprila 1941 so se v jugoslovanskih uniformah uprli nemškim silam, nanje streljali in padali kot žrtve, nato pa bili odpeljani v nemška vojaška taborišča? V Luckenwaldu pri Berlinu so v spominskem parku ohranjeni nagrobniki slovenskih ujetnikov, Franc J. Novak je npr. tam umrl že 25.5.1941. Še preden je počila prva partizanska puška.
Začetek upora proti okupatorju je 6. april, toda svobodomiselna Ljubljana še naprej šteje čas uporništva šele od trenutka, ko se je skupina okoli komunistične partije zbrala in sklenila, da bo v prihodnosti treba začeti z uporom.
Manija neopartijskih praznikov sicer producira že groteskna protislovja; Janez Stanovnik, predsednik partizanskih borcev je tako izpostavljal pomen žrtvovanja, ko so ljudje žrtvovali marsikaj, tudi življenja, zraven pa mu je ploskal ljubljanski glavar. Res, v dobro države se je treba marsičemu odpovedati, danes to še posebej izpostavlja vlada z napovedjo pokojninske reforme. In ljubljanski župan Zoran Janković bo odslej iz mestne blagajne plačeval samo še 240 evrov piscu političnih govorov namesto dosedanjih 1.700.
Najbolj zgovorni župan in njegov aparat je v prvem mandatu potrošil 75.400 evrov samo za to, da so prebirali govore, ki so jim jih pisali najeti tekstopisci!!!!!!!!!!!!!!! V Gantarjevem mestu svobodomiselnosti je mestna uprava deložirala raketarski klub »Komarov«, enega najbolj propulzivnih klubov mladih tehničnih intelektualcev v svetovnem merilu, ker za mestno stanovanje ni zmogel plačevati nekaj sto evrov na mesec. Toliko kot zdaj znaša mesečna cena najetega pisca za tekste mestnih oblastnikov!
Danes med svoboščine štejemo tudi svobodo trgovanja. Kupci imajo na voljo stotine najrazličnejših trgovinic, bolni pa imajo v prestolnici praktično samo monopolne Lekarne Ljubljana z nekaj zasebnimi izjemami. Kaj je torej storil župan, da bi omogočil meščanom, da si ustvarjajo nove službe in podjetja z ustanavljanjem zasebnih apotek? Seveda nič, ker je v dvojnem monopolnem položaju: hkrati je mesto lastnik Lekarn LJ, obenem pa je arbiter, ki daje oz. ne daje koncesije drugim kandidatom. A ne le to, sedaj so ustanovili še podjetje LL Grosist za trgovanje z zdravili. Torej nastaja trojni monopolni položaj in o tem podjetju je najvišja finančna institucija v državi, kot je ministrstvo za finance odločilo, da je ustanovljen nezakonito in minister France Križanič je od župana zahteval, da odpravi nezakonito stanje.
In kaj stori ljubljanski glavar? Brije norce iz vlade, češ da ne razume poziva, obenem pa najavlja, da si bo on najprej omislil svoje pravno mnenje, da bo torej najel dr. Lojzeta Udeta, ki bo o zadevi razsodil. Malce nerodno je sicer, da kot arbitra postavlja gospoda, ki je na zadnjih volitvah sodeloval na njegovi »Listi Zorana Jankovića«.
Veliko bolj pravno rušilno pa je dejstvo, da se župan posmehuje ministrstvom: zadnjič sklepu ministrstva za lokalno samoupravo, tokrat finančnemu. Pač parazitira na vladni neučinkovitosti. Minister na pol tovariško poziva župana, da odpravi nezakonitost, namesto da zaradi nezakonite ustanovitve pristojna služba preprosto izbriše delovanje spornega podjetja.
A v primerjavi s finančnim ministrom je pravo čudo okoljski minister. Mož po imenu Roko Žarnić je prišel v vlado kot Desusov kandidat. Zdaj ko Desus odhaja, pa pravi, da ima funkcijo tako rad, da bi je ne zapustil. Oziroma v ljudskem evfemizmu: toliko imam še za naredit, da ne morem odit!
Kaj pa so njegovi projekti?
Da bo slovenske kraje povezal s kolesarskimi stezami po zgledu Avstrije ali Nemčije? Nikoli nič slišali o tem. Pač, za časa okoljskega ministra Miha Jazbinška se je pojavila ideja, da bi ob avtocestnem križu zgradili še kolesarskega. A namesto da bi zgradili kolesarske piste ter prebivalstvu omogočili aktivno kolesarjenje in rolanje, so vlade denar davkoplačevalcev raje usmerile v dvojna plačila Zidarju, Tovšakovi in gradbeni druščini.
Da bo znižal količino škodljivih snovi po mestih? Nič, do njega ni prišla niti nedavna akcija Dunaja, kjer mestna oblast spodbuja meščane, da se vozijo v službe s kolesi. In to s pravilom, da sodelujejo skupine od dveh do štirih, ki beležijo prevožene kilometre, preračunavajo zmanjšani izpust ter nato sodelujejo pri žrebanju praktičnih nagrad od koles do potovanj. Toda akcija, v kateri sodeluje tudi mestna uprava!!!
Si predstavljate to nadrealistično sliko: župan Janković, župan Popović, župan Šrot na kolesih od doma do magistrata??
Skratka, kjerkoli državljani protestirajo zaradi uničevanja okolja, naj si bo zadeva Lafarge, ali pa uničevanje kmetijske zemlje za cesto skozi Braslovče, boste našli ministra Rokota na strani velekapitala. Toda pod premierom Pahorjem je varen.
A priznati je, da je bil okoljski minister pod vlado Janeza Janše podobnega pomena kot zdajšnji. Zato se bo ob morebitni zmagi koalicije okoli SDS njena kredibilnost merila tudi v izboru okoljskega ministra, ali bo to anonimni birokrat ali Persona, ki bo postregla z okoljsko vizijo in njenim praktičnim programom.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.