Janko Lorenci

Janko Lorenci

12. 5. 2011  |  Mladina 19  |  Kolumna

Strupeni zvarek populizma

Vzpon populistov govori, da je v družbi nekaj narobe

/media/www/slike.old/mladina/kolumna_19.jpg

© Tomaž Lavrič

Slovenski politični vrh lahkotno zagovarja predčasne volitve, čeprav se dobro ve, da bi to na oblast znova prineslo J. Janšo, Slovenijo pa zamorilo. Ta lahkotnost je pomalem izraz obupa, deloma pa svetohlinskosti - vsi si mislijo, da predčasnih volitev zelo verjetno ne bo.
Nemogoče pa vendarle niso. To pomeni, da bi tudi pri nas prišel na oblast populizem, deloma vseevropski, deloma specifično slovenski pojav.
Populizem je močan ali pa se krepi v Belgiji, Avstriji, Švici, Poljski, Madžarski, Danski ... V Italiji že dolgo zganja one-man-show populizem Berlusconi, v Franciji se mu je pridružil Sarkozy.
Povsod se krepijo stranke, ki nastopajo proti priseljevanju in evropskemu povezovanju. Zmagoviti pohod populizma je prizadel tudi najrazvitejše in najbolj kultivirane države; cepiva proti njemu očitno ni.
Njegovo osnovno rastišče je negotovost, to morda prevladujoče občutje sveta, ki se je s krizo še okrepilo. Negotovost najbolj muči Zahod, ki izgublja prednost in se boji, da je v zatonu. Čedalje bolj dvomi tudi o svoji osnovni poti, liberalnem kapitalizmu.
Na zahodu Evrope se frustracije in bojazni zgoščajo predvsem okoli grešnega kozla priseljevanja, na vzhodu pa zlasti okoli ogrožene sociale. Tudi EU sama postaja kotišče nemira in populizma. Barrosova komisija vneto sodeluje pri osnovnem receptu zdravljenja krize: ostrem varčevanju in reformah na račun množic. Nacionalisti in populisti v posamičnih članicah nakopičeno nezadovoljstvo usmerjajo tudi proti združeni Evropi. Tako vrh EU pomaga slabiti tvorbo, ki jo vodi.
Posledice so povsod enake: bolj konfliktne družbe, več nacionalizma, več populizma in nezaupanja v klasično politiko vseh barv.
Dogaja se dvoje: tradicionalne ljudske, univerzalne in zmerne stranke slabijo, družbena nasprotja pa se krepijo. Oba pojava se prepletata in medsebojno podpirata.
Neredki družboslovci mislijo, da pri vzponu populizma ne gre za začasen pojav zaradi težavnih razmer, ampak prej za uvod v postdemokratično obdobje. Kajti populisti se s krizami sicer uspešno rinejo na oblastni vrh, toda težav že zaradi narave svojega delovanja ne znajo reševati, zato so praviloma obsojeni na kratkotrajno vodenje političnega življenja. Njihovi porazi pa ne vodijo nujno v ponovno zmago klasičnih strank levice ali desnice, ampak odpirajo vrata avtoritarnosti, koncu liberalnega obdobja.
Nekaj je gotovo: populisti ne rastejo iz nič, ampak so jasno znamenje, da je v družbi nekaj narobe. So lakmusov papir širjenja težav in frustracij. Če zapiramo oči pred populisti, zapiramo oči pred težavami.
Znani nemški tednik Die Zeit opisuje populiste takole: dejavnost zapeljivcev ljudstva od Italije in Madžarske do Anglije in Skandinavije je predvsem v tem, da v prebivalstvu krepijo socialne tesnobe in politične nevroze. Namen te operacije hujskanja ljudstva je nastanek na voditeljsko figuro navezane množične klientele, naperjene proti 'vladajočemu oblastnemu kartelu'. Z demokracijo ima to opraviti tako malo kot sklicevanje zanikovalcev holokavsta na mnenjsko svobodo ... Populizem in fašizem sta si blizu, in sicer na socialno-psihološki ravni - v sovražnosti do tujcev, rasizmu, antisemitizmu, v iskanju grešnih kozlov in nagnjenosti k teorijam zarote. Ta strupeni čustveni zvarek, pogosto zavit v zvit politični marketing, je osrednja skrivnost uspeha desnega populizma.
Slovenija je del zgodbe Zahoda o negotovosti, izgubljanju samozavesti in nevedenju, kako naprej. Zdaj vemo, da smo v trajnejši krizi z negotovimi razpleti. Novejša Slovenija doživlja tako splošno negotovost prvič. V takem ozračju nastaja mešanica pesimizma in pasivnosti, hkrati pa jeze in razdrobljenega protestništva. Širi se prepričanje, da je ureditev gnila, da so »oni zgoraj« vsi enaki in spečani, da je nepoštenja največ tam, kjer je nakopičene največ moči.
V takem ozračju se neizbežno krepi tabor naših populistov. Tradicionalno je sestavljen iz Janševe SDS in Jelinčičeve SNS, v tem mandatu pa se mu je pridružil še Erjavčev Desus. Zadnji dve stranki sami nikoli ne bosta mogli prevzeti oblasti, lahko pa sta jeziček na politični tehtnici.
Ves slovenski desni populizem se vrti okoli SDS. To je specifična tvorba - populistično-avtoritarno-personalistični stroj za zbujanje in krepitev frustracij, urezan po meri svojega dolgoletnega predsednika. V mnogih pogledih ustreza opisu iz Zeita.
Da Janševa stranka na splošno ne velja za izrazito populistično, je predvsem zasluga njenega predsednika, ki osebno zbuja prej videz asketa kot pa klasičnega demagoškega, širokoustnega populista tipa Jelinčič ali Erjavec. Stranki pomaga tudi sreča - kriza je izbruhnila, ko je ravno zapuščala oblast, zdaj ji pomaga tako, da usodno načenja levico. Nastaja kaotično, katastrofično ozračje, ki seveda bolj koristi opoziciji. SDS se ponuja kot sila Reda, čeprav zavestno povzroča histerijo. Stranka si je pridobila trajno podporo dela volilcev, ki verjamejo, da je Janša rojen Voditelj, Slovenija pa plava na samih krivicah, ki jih je dovoljeno v imenu Pravice popraviti z vsemi sredstvi. Zato si lahko Janša in njegovi vodilni možje privoščijo poteze, ki jih volilci drugih strank svojim politikom nikoli ne bi oprostili.
Levica je manj populistična od desnice, med drugim zato, ker je bila pretežno na oblasti, ki zahteva od vladajoče politike več kot od opozicije, in ker nikoli ni imela voditelja Janševega tipa. Drnovšek, njen dolgoletni voditelj, je bil liberalen, suh pragmatik in živo nasprotje populista, čeprav je tenko prisluškoval javnemu mnenju.
Borut Pahor ima bistveno več populističnih nagnjenj in sposobnosti. Na splošno lahko rečemo, da sedanja oblast ni populistična, njen prvi mož pa deloma je. Toda kljub temu je vztrajal pri nevšečnih reformah, hkrati pa ni nikoli posegel po strupeni orožarni klasičnega desnega populizma, se pravi po ustvarjanju in zlorabljanju slabih čustev v ljudstvu. Nasprotno, hotel je biti pozitiven, prepričevati, pridobivati ljudi za to in ono, ne pa jih hujskati tako rekoč proti vsemu, kot to počne Janša. To pozitivnost, pa čeprav pogosto naivno, preoptimistično ali taktično nespretno, Pahorju lahko priznamo, čeprav ga je kombinacija kriznega časa, globinsko sprte koalicije, destruktivnosti opozicije in lastnih slabosti polagoma spremenila v nasprotje dobrega kriznega voditelja. Tako mu tista doza nestrupenega populizma, ki jo politika očitno potrebuje, da sploh doseže ušesa javnosti, ne pomaga čisto nič.
A problem je, kot rečeno, strupeni populizem. Če se bo vrnil na oblast, bo obdaril Slovenijo z že znanimi dobrotami iz prejšnjega mandata. Državo bo oslabil, nato pa znova zletel z oblasti, a hkrati razširil teren za tisto avtoritarnost, ki lahko postane tudi značilnost levice, če se ne bo znala skopati iz svoje sedanje izgubljenosti. Madžarska se zna raztegniti na jug.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.