19. 5. 2011 | Mladina 20 | Kolumna
Umiranje dobrih novic
S kolektivnim mrakom na očeh pospešujemo kopulacijo in množenje slabih novic
© Tomaž Lavrič
Elementarna dobra novica za posameznika je dejstvo, da se je rodil. Ta novica ne doleti nujno vsakogar. Tisti, ki jih, se tega zavejo šele kasneje in med njimi ni popolnega soglasja o tem, ali je to res dobra novica. Vendar je treba z njo živeti.
Rojstvo je pogoj za vse kasnejše novice, dobre in slabe. V nadaljnjem poteku posameznikovega življenja je običajno tako, da postanejo dobre novice redke. Vedno se družijo s svojimi temnimi sorodnicami, slabimi novicami. Teh je praviloma več in to daje dobrim novicam posebno težo, jih sploh dela za dobre. Če bi dobre novice deževale, bi se jih preobjedli in jih ne bi več cenili. Nastopilo bi stanje, ki mu Nemci pravijo des Guten zuviel - dobrega preveč. Skratka, ena izmed značilnosti dobrih novic je, da so redke. Vendar so nujne, brez njih pademo v slabo psihično stanje.
Pesimisti mislijo, da so dobre novice samo uvod v slabe. Deloma imajo prav, zlasti če upoštevamo, da ima elementarna dobra novica neko neljubo končno posledico. Med tema dvema postojankama pa se v izmenjavanju dobrih in slabih novic dogaja marsikaj.
Svet je zapletena, težko razumljiva in nepredvidljiva celota. Velike statistične verjetnosti sicer obstajajo, obstaja tudi svoboda volje, kot misli del filozofov, toda posameznikova usoda ostaja poskakujoči zamašek na podivjani reki - gor, dol, sem in tja, čeri, vrtinec, slap. Res ti lahko rojstvo s precejšnjo verjetnostjo napove, da boš pripadnik revnega ali bogatega sloja, toda še to ni (k sreči) niti najmanj zagotovljeno. Še manj je s tem odločeno, ali boš srečen, nesrečen, prevaran, prevarant itd.
Skratka, svetu vladajo predvsem naključja in ta njihova strahovlada določa tudi razmerje med slabimi in dobrimi novicami. Pri tem si človek želi stalnost, varnost, predvidljivost, naključja pa gredo svojo pot. Življenje je tako veliko garanje, da bi bilo vse ustaljeno in predvidljivo - in nenehna izpostavljenost presenečenjem, naključjem in slabim novicam. Vmes pa kdaj pride tudi kaka dobra.
Slovenija je ta čas dežela skrajno skrajno redkih dobrih novic. Ni bilo vedno tako, celo v socializmu, tej permanentni slabi novici našega razvojnega loka, ne. Zdaj živimo v najboljši možni ureditvi, slabih novic pa še nikoli toliko. Od kod ta prelom, ta diktatura slabih novic, ni povsem jasno.
Mogoča je njihova statistična zgostitev - pač slabo obdobje v spremenljivem življenju naroda. Nabralo se je precej tegob. Tu so kriza in njene posledice. Tu je slaba oblast, ki je dramatično izgubila zaupanje, hujskajoča opozicija in nič kaj prida druge elite. Tu so pritajene bojazni zaradi temnih napovedi o prihodnosti človeštva, Zahoda, EU in našega kosa Evrope. Tu je razširjeno mnenje, da živimo v pokvarjenem sistemu. Tu je zavedanje večine, da volitve ne morejo prinesti boljše oblasti in da ima Potočnik, naš majčkeni potencialni Mesija, raje varni Bruselj kot stresni premierski stolček. Tu je naposled še godrnjavi, neoptimistični narodni karakter.
Vse to in še kaj se je polagoma prepletlo, prebrbotalo in precedilo in zdaj smo kot nekdo, ki napodi poštarja, ker se boji, da bi mu utegnil prinesti pismo z novico, da mu je bogata teta iz Amerike zapustila vse premoženje.
Težava je v tem, da je ta čas objektivnih težav res nadpovprečno veliko, spremenilo pa se je tudi naše psihično stanje. Postalo je po malem bolestno. Priznavamo samo slabe novice, tako rekoč hočemo jih. Dobrih novic in stvari trenutno nočemo ne videti ne slišati, čeprav obstajajo (naraščanje števila rojstev, konec in pregon tajkunov, okrevanje BDP, oljka je preživela zimo, Franc B. je padel pod valjar in ostal živ in nesploščen ...). V okna parlamenta in svojih domov mečemo prave in imaginarne granitne kocke in pri tem nekoliko uživamo. Slabe novice smo vzeli za svoje, naše so, mi sami postajamo slaba novica.
S tem že kolektivnim mrakom na očeh dodatno ustvarjamo razmere in razpoloženje za kopulacijo in pospešeno razmnoževanje slabih novic. Eden trdnejših dokazov za to je referendum o pokojninski reformi. Te prismuknjene, mazohistične drže ne zanika niti zadnji Evrobarometer, po katerem je večina Slovencev zadovoljna s svojim življenjem. Površen analitik bi rekel, da to priča o razklanosti trpinčene slovenske psihe. Toda v tem zadovoljstvu in hkratnem oboževanju-produciranju slabih novic ni nobenega protislovja. Slovenci so res zadovoljni - zadovoljni s tem, da je življenje polno slabih novic.
Razdiralna klima dobiva lastno vztrajnost, vsi skupaj se vedno bolj zagrizeno gremo živčno kolektivno črnogledost in igramo igro ničelne vsote. Kar koristi opoziciji, škodi vladajoči politiki in narobe, kar je v korist revnih, je v škodo premožnih, kar je dobro za soseda, je slabo zame ali pa me vsaj jezi. Zato se nenehno mikastimo in prepiramo, vsakdo misli le nase, anomija narašča, občutek za skupno pa peša. Ratio vsake skupnosti pa je prav v tem, da lahko posamezniki in skupine s sodelovanjem ali vsaj z mirnim sobivanjem dosežejo veliko več kot vsota razbitih, pretepajočih se delcev.
Kdor bo npr. v politiki ali medijih ugotovil - in se po tem tudi ravnal -, da je v času diktature slabih novic dobra novica nekaj, s čimer lahko uspeš, bo imel korist sam in bo lahko koristil tudi skupnosti. Družbena klima je resna kategorija, politična, ekonomska, razvojna. Mediji imamo pri tonjenju v svet zgolj slabih novic posebej kosmato vest; dobre novice ignoriramo ali jih potiskamo v globino časopisov in televizijskih programov ter s tem odločilno soustvarjamo enobarvno, zgolj črno in torej vsaj deloma lažnivo sliko.
To tisnikarsko krokarstvo, ta logika čim slabše, tem boljše, je samomorilska: slabše ko bo v resnici, prej bo ta ali oni slovenski resni medij (ali pa vsi skupaj) izpustil dušico. Vsi po vrsti so ogroženi že zdaj. Spregledovanje dobrih novic je pri medijih, ki se štejejo za resne, seveda tudi zanikanje objektivnosti, šibka objektivnost pomeni majhno verodostojnost, slaba verodostojnost pa padanje naklad. Naši mediji so se vdali janševistični razlagi sveta prej, preden bo njen tvorec morebiti zmagal na volitvah. Plašen nasvet novinarskim kolegom: malo več zaznavanja dobrih novic že zato, da bomo lahko dalj časa objavljali slabe novice.
Prej ali slej bodo dobre novice spet prišle v modo, sedanja zanorjenost se ne more nadaljevati v nedogled. Kako bo to doseženo - mirno, postopoma, z revolucijo, s katastrofo in katarzo, s čudežno streznitvijo ..., ni jasno. A nekako se bo zgodilo, da se bodo začeli ljudje za dobre novice spet truditi in se ob njih počutiti dobro. To je normalno in to bo take novice gnalo naprej in jih množilo. To je tako kot z lepo rožico. Zalivaš jo, ona raste, užitek opazovanja pride sam od sebe.
Slaba novica, kajne.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.