9. 6. 2011 | Mladina 23 | Kolumna
Mehka oblika vladnega puča
Teden preobratov v vladajoči koaliciji
© Tomaž Lavrič
Referendumski trojni NE je sprožil serijo protislovij. Ena glasnejših je bila interpretacija, da so ljudje sicer vsi za vsebine zakonov, glasovali pa so proti, ker da ne marajo vlade. Škoda, da ni bilo še četrtega vprašanja: ali ste glasovali proti in ste v resnici za oziroma: ali ste glasovali za, vendar ste v resnici proti?
V resnici povsem deplasirana vivisekcija volivčevih možganov, edino meritorno dejstvo je, da je velika večina glasovala proti vladnim zakonom.
Toda zdaj se je dogodil obrat. Pred referendumom sta samo opozicijski SDS in nacionalna stranka pravili, da je to tudi odločanje o nezaupnici, medtem ko so vse vladne stranke trdile, da je to le odločanje o treh zakonih. Danes Zares in LDS razlagata, da referendum ni toliko poraz zakonov, kot je poraz aktualne vlade.
A kaj se je dejansko zgodilo na referendumu? Državljani so odločili zgolj to, da zavrnejo tri zakone. In premier Borut Pahor je tokrat prvič razumel sporočilo, da odslej ne more več predlagati zakonov, ki bi jim nasprotovali socialni partnerji in večina opozicije. Pravzaprav dobra šola, ki kaže na terapevtsko funkcijo referendumov, ki so oblika omejevanja samovolje oblasti. V Švici, deželi ljudskega odločanja, je misel na referendum vključena že v razmišljanja oblasti, kakšno dikcijo zakona naj sprejmejo, da ne bodo izzivali referendumskega ne.
Drugi možni efekt referendumskega ne je načelna drža vlade, ki bi odstopila in s poslansko večino predlagala razpis predčasnih volitev. Toda zgodila se je tretja pot. Dolgo je že, kar javnomnenjske ankete kažejo, da ima vlada mizerno podporo. Toda nihče iz vladajoče koalicije jih nikoli ni vzel zares. Tokrat pa je predsednica LDS Katarina Kresal spremenila svoj besednjak: »Volitve so klofuta vladi, odpor do vlade je prevelik, da bi naši argumenti še lahko udarili skozi vso meglo.« Enakih pogledov je tudi prvi mož Zaresa Gregor Golobič.
In kaj je njuna reakcija? Sta vladni poraz razumela tudi kot svoj poraz? Sta odstopila s predsedniških mest svojih strank, da bi dala priložnost drugim, da prevzamejo Zares in LDS in da poskušajo povrniti nekaj priljubljenosti njunih strank pri državljanih?
Ne, pravita, da mora SD odstaviti premiera Pahorja in napraviti korenito rekonstrukcijo vlade.
Sta mar izpostavila, kateri ministri niso po njunih ocenah sposobni? Nak, nihče ni niti črhnil proti ministru za delo Ivanu Svetliku, ki je v nekaj mesecih izgubil že tretji referendum, niti proti ministrici za kulturo Majdi Širci, ki so ji zdaj odpravili že drugi zakon.
Perfidno, za zakone je odgovoren le predsednik vlade Pahor, ki zakonov sploh ni sestavljal, ne pa ministra, ki sta jih sestavila.
Torej še enkrat: zakaj LDS in Zares odstavljata premiera in del ministrske ekipe?
Ali to počneta za to, ker imata v mislih »sposobnejšega« predsednika vlade? Nič od tega, Kresalova prostodušno razkrije namen: okrepili bomo levosredinsko koalicijo!
In sedaj udarec po razumu: dva ministra in strankarska voditelja bosta dvignila popularnost trojne koalicije tako, da bosta obglavila predsednika najmočnejše partnerice socialnih demokratov!??? A ne le to: dva, ki sta bila v vrhu neuspešne vlade, ne bosta prepustila odločanje o uspehu trojčka drugim, ampak bosta suvereno diktirala nadaljnjo politiko, kot da imata večni know-how političnega vodenja.
Sedaj pa temeljno vprašanje: čemu sploh spremembe in rošade v vladi? - Da bi z novimi obrazi pridobili nekaj več podpore. Se pravi, da je osnovni namen maškarada: pod novimi maskami voditi isto politiko, kajpak klientelizma. Kako bi drugače pojasnili averzijo Zaresa in LDS do predčasnih volitev?
V družbi je ena močnejši krilatic, da predčasne volitve ne bi nič rešile. Če verjamemo v to, lahko mirne duše trdimo tudi, da tudi redne nove volitve ne bi nič predrugačile.
Seveda se velja vprašati, katerim strankam je po godu takšen pogled? - Zanj se najbolj navdušujejo vladajoči, ki jim grozi poraz.
Kaj pa to praktično pomeni? Bomo država brez vlade? Ne, le da naj vlada še naprej ista koalicija, le da pod drugimi obrazi.
Toda, če ne verjamemo v dragocenost predčasnih volitev, potem apriori ne verjamemo v volitve. Smo v drži, po kateri trdimo, da je vseeno, kdo vlada. Vendar samo v trenutku, ko je na vladi levo-sredinska koalicija.
A zdaj nekaj zgodovinskega spomina: smo takšne misli poslušali v zadnjem letu Janševe vlade? So takrat mediji širili mnenja, da bi bila potrebna zgolj vladna rekonstrukcija in da bo isto, če na volitvah zmagajo SD, LDS in Zares?
Nasprotno, kot alternativa se je izpostavljal levi trojček. Sicer popolnoma razumno: volitve so pač odločanje med dvema političnima grupacijama.
Mediji so v zadnjem tednu izpričali neverjetno lahkomiselnost. Tekali so okoli ljubljanskega župna in ga spraševali, če bo on novi premier. A zakaj v njem vidijo novega vodjo? - Mesto vodi z jasno politiko in vsake toliko pokaže novo zgradbo.
Naredimo drobno projekcijo, kako bi bila videti vladavina Zorana Jankovića. Proračunska luknja v državni blagajni je tako orjaška, da nanjo opozarjajo že evropski veljaki. Je torej premier Janković idealni rešitelj finančnega zloma? Če pogledamo v mestne finance, so pod njegovo vladavino dosegle rekordno zadolžitev v zgodovini. Samo v štirih letih se je mestni dolg za nekajkrat povečal.
Lastnost predsednika vlad je sposobnost dialoga tudi s političnimi nasprotniki. Kakšen obrazec vladanja pozna župan Janković? - Nad svetnika Jazbinška, ki mu z besedami nasprotuje, je poslal kar četico varnostnikov, da bi mu preprečili, da bi se pojavil na seji mestnega sveta.
In kako sprejema poraze? Na zaključku košarkarske lige NLB je bil določen kot ta, ki bo prvakom podelil pokal. A ker je bil Zoran Janković nejevoljen, ker domača Olimpija ni zmagala, protestno ni hotel podeliti pokala košarkarjem Partizana. Češ, da je sodnik navijal za goste.
Neverjetno, zadnjič so v Velenju igrali rokometaši domačega Gorenja in izgubili državni naslov proti ekipi Cimosa. V srcu nezadovoljen je bil direktor Gorenja Franjo Bobinac, a to ga ni oviralo, da bi z nasmehom ne podeljeval kolajn nasprotnikovemu moštvu.
Toda Jankovićev primer ima še predzgodbo. Nekaj pred tem je sklenil pobratimstvo z županom Beograda, Ljubljana in Beograd sta pobrateni mesti, karkoli že to pomeni. Ko torej pobratimi zmagajo sredi Ljubljane, je jeza Zorana Jankovića tako velika, da celo pobratimom noče vročiti pokala.
O takšnem liku premiera sanjari del medijev!??
Sicer pa je bil referendumski poraz prav blagodejen. Levi trojček, ki je računal, da bo proračunsko luknjo reševal pri množici upokojencev, je zdaj prvič prišel na misel, da bi začel varčevati pri sebi, pri svetovalcih, pri zaposlovanju v državni upravi ... No, pozabil je na predsednika države. Danilo Türk ostaja rekorder: njegov kurtoazni dvodnevni obisk Sarajeva je samo pri letalu stal 89.100 evrov, kot so nam takrat razkrili mediji.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.