Grega Repovž

Grega Repovž

16. 6. 2011  |  Mladina 24  |  Uvodnik

Miting resnice

Čestitamo Republiki Sloveniji. Ob dvajsetletnici je bil v njeni prestolnici eden največjih shodov zoper geje in lezbijke v Evropi. Prijavljen in dovoljen shod zoper geje in lezbijke. Zakonit shod zoper geje in lezbijke. Pod geslom Za družino so izpeljali grobo demonstracijo nestrpnosti do sodržavljanov, ki jih danes v normalni napredni družbi ne bi smeli več doživljati niti kot drugačne.
A kaj je najbolj absurdno pri vsem skupaj? Da ima prav gejevsko in lezbično gibanje neprimerno večje zasluge za demokratizacijo te države kot večina tistih, ki so stali pod svojimi nestrpnimi napisi pred parlamentom. In tudi kot večina tistih, ki so pristavili svoj politični piskrček. Gospod Cukjati in gospa Novak bi morala temu gibanju v resnici reči hvala - ko sta sama še živela življenje socialističnega slehernika, so se predstavniki tega gibanja izpostavljali, tudi represiji. V osemdesetih letih je bilo to gibanje eno izmed vodilnih v pahljači družbenih gibanj, ki so spreminjala jugoslovansko republiko v demokratično državo. In njegovi pripadniki se niso borili le zase. Ta gibanja so se borila za vse človekove pravice, med drugim za pravice verujočih. Da, tistih verujočih, ki jih danes preganjajo. Kdo, če ne prav predstavniki družbenih gibanj, so bili tisti, ki so zahtevali, naj vsak svoje prepričanje, vero, spolno usmerjenost živi v skladu s svojimi željami? Kdo pa je zahteval, naj se kristjanom omogoči praznovanje božiča? Namesto da bi takratnim voditeljem tega gibanja podeljevali državna odlikovanja, se jim danes grobo in demonstrativno odrekajo temeljne pravice - biti to, kar so. Biti to, kar jim daje ustava. Biti to, za kar so se borili v daljnih osemdesetih letih. Cerkev, institucijo, ki skupaj s političnimi strankami stoji za to združbo (njen predstavnik je celo registriral to društvo), naj bo sram. Njene duhovnike in nune, ki so stali pred parlamentom, naj bo sram. Sodelujejo v pogromu. In to zoper ljudi, ki so znali dvigniti glas za prav to cerkev in prav te duhovnike in nune. Obstaja verjetnost, da o tem tisti, ki so demonstrirali, nič ne vedo. A to jih ne opravičuje.
Toda niso padli na izpitu le oni. V resnici so enako na izpitu padli tudi mediji, ki so poročali o dogodku, kot da je šlo za normalen shod, pa čeprav je bilo evidentno, da je shod namenjen le nestrpnemu napadu na gejevsko in lezbično skupnost. Kaj pa je drugega pisalo na transparentih? Kaj pa so drugega govorili? In čemu sta se tisti dve gospe v narodnih nošah hahljali v kamere? Mar je res pomembno le, da pred kamere dobiš dovolj klovnasto figuro, ki bo pokala nestrpne vice? Je kdo ministrstvu za notranje zadeve postavil tole vprašanje: zakaj dopuščate shod, na katerem se razpihuje sovraštvo? Niti en medij. Ministrstvo bi moralo shod prepovedati. Ima vse podlage za to. A na to ni nihče pomislil. Danes je takšno dogajanje postalo normalno.
Prav to je bistvo problema te dvajsetletne države: v tej državi agendo in pravila postavljajo najbolj skrajni. In mediji ljubijo njihovo skrajnost in jo vedno znova postavljajo na prva mesta. Tudi ta shod je bil v večini medijev, zlasti na televizijah, poudarjen tako. A žal je to le zadnja prezenca siceršnjega stanja. Enako velja tudi za poročanje o politiki: agende medijev in njihovega fokusa danes ne določa ne vlada ali njene težave ne mediji sami, temveč zelo dobro organizirana politična fronta, zbrana okoli SDS. Mar ni absurdno, kako zlahka so mediji prevzeli tudi tezo o nujnosti predčasnih volitev, ki jo je lansiral Janša? In kako benevolentno poročajo o neki kot da samonikli skupini, ki zbira podpise za predčasne volitve, pa čeprav celotno organizacijo vodi viden član SDS? Je res pomembno le, da je dovolj udarno?
V Sloveniji in tudi širše v svetu smo se pogosto spraševali, kaj je čisto razumen in inteligenten narod, namreč Srbe (z vsemi klasičnimi deviacijami vsakega naroda, seveda), pripeljalo najprej do jogurtne revolucije in nato do brezobzirne in morilske vojne - a v svoji obliki in obličnosti lahko to danes opazujemo tukaj, v tej državi. Med eno stopnjo in drugo stopnjo sovražnosti so res velike razlike, toda sovraštvo je sovraštvo. Vendar za to ne potrebuješ le skrajnežev na ulici, v normalnih in zrelih državah se ti potuhnejo. In na plano stopijo le, če se čutijo močne, priznane. Če čutijo, da politika sprejema njihov jezik in ga nagrajuje, če čutijo, da jih mediji sprejemajo. Mediji in pomemben del slovenske politike imajo ta jezik radi. Politika s tem zapolni svojo lastno praznino. Mediji pridobivajo večjo pozornost.
Kako se naredi fašizem? Delegitimiraš politiko. Daš moč ulici. Ustvariš sovražnike. Ponudiš vodjo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.