Bwernard Nežmah

16. 6. 2011  |  Mladina 24  |  Kolumna

Svoboda, enakost, bratstvo

Mikro presek stanja duha na Slovenskem

/media/www/slike.old/mladina/pamflet_24.jpg

© Tomaž Lavrič

V Atenah se je zbralo 40 tisoč in v Solunu 20 tisoč demonstrantov zoper varčevalne ukrepe vlade. Kdo bi razumel: država je bankrotirana in skuša varčevati pri javnih izdatkih, nerazumno ljudstvo pa na ulicah. Torej upor drhali, ki hoče obdržati svoje dobro plačane službe?
Mediji nam slike s krajev, kjer so živeli demokracijo že pred dva tisoč petsto leti, ponujajo le v enominutni embalaži, toda vseeno je tudi iz teh moč razbrati, v čem je srž upora. Kakšen protestnik sem ter tja le izusti: drugi so bogateli na račun javnih financ, mi pa naj vračamo dolgove. Upor očitno izvira iz občutka družbene neenakosti, v kateri vsi Grki niso v enakem položaju. Predpostavka, da bi morali biti ljudje med seboj enaki, in travma, da družba ni grajena na enakosti, sta vzgona, ki peljeta v predrevolucionarno vrenje.
Toda, to je vendar Grčija, kaj neki ima s tem opraviti Slovenija?
Nacionalka je zadnjič prikazala srhljivo vest, po kateri mariborski »Rdeči križ« odpoveduje tradicionalno »šesto izmeno« otrok s posebnimi potrebami v Punatu na otoku Krku. Lokalni šef RK pač pravi, da je predrago za tako malo prijavljenih.
V državi se je seveda dogodil obrat, ki bi mu svetopisemsko rekli, da so za debelimi kravami prišla leta suhih krav. Če je doslej veljalo, da je najboljši oblastnik in župan ta, ki največ gradi, se končuje princip zadolževanja naslednjih generacij kot načina gospodarske rasti. Državni dolg je tako skokovit, da zdaj po dolgih časih doživljamo restrikcije, vse manj je denarja za kulturo, pokojnine, zdravstvo, šport et cetera. Prihaja nova glosa: nujno je varčevati in umno gospodariti.
Pa vendar: ali nam to jemlje pravico primerjati? Isti »Rdeči križ«, ki je zafučkal več kot pol milijona za graditev hotela, je sedaj zaradi nekaj tisočakov odrezal skupino otrok od najlepšega izleta in rehabilitacije. Vsotica, ki je ne dajo, je manjša kot znaša mesečni zaslužek gospoda Pogačarja, bližnjika družine Kresal-Senica, z oddajanjem stavbe NPU. Skratka, vsi državljani po volji policijske ministrice pomagamo podjetniku, deca s posebnimi potrebami pa ne bo več videla morja.
Seveda, sliši se patetično, tendenciozno, uperjeno proti politiki voditeljice LDS. Toda: ali si vseeno lahko zastavimo takšno primerjavo? Oziroma drugače: kaj nas zadržuje, da je ne postavimo v ospredje? - Občutek, da smo populisti?
Ali ni najbolj perfidno ne postaviti pod vprašaj največje sprevrženosti, ko državni aparat poplačuje bogate poslovneže, ne pa tiste, ki so zaradi hendikepa pomoči potrebni???????
Premier Borut Pahor ni nikoli zmogel, da bi zaradi družinskega posla v prid gospoda P. odstavil ministrico Kresalovo. To presega njegov miselni svet. A ta nedejavnost ni nedolžna, daje namreč signal, da je klientelizem legitimen, da je to model vladanja. Konec koncev je njegov krog napravil slično potezo, ko je v času referenduma dal plačati agenciji Futura za abotne ad hoc narejene videospote vsoto, ki jo človek s povprečno plačo zasluži v enem letu!!!
Protikorupcijska komisija Gorana Klemenčiča je medtem razgalila poslovanja ene izmed bank, ki je tisočerici klientov nudila posojila po občutno boljših pogojih kot običajnim klientom.
Si predstavljate trgovino, v kateri bi se prodajalka samovoljno odločala, komu bo prodala liter mleka po evro in komu po 80 centov? Tu ni dileme, občutek za osnovno enakost je v tem primeru tako samoumeven, da bi sprožil množično zgražanje in revolt. Zakaj pa je pri banki drugače? Kakšen je občutek klienta XY, ko izve, da njegov sosed v identičnem položaju dobiva ugodnejši kredit? Preprost - živi v skorumpirani državi.
A od kod izvira ta konsenzualno priznana pravica, da banke tretirajo podobne stranke različno in samovoljno? To so nam predstavljali kot high-tech bančništva, nekaj kar presega slehernikovo razmišljanje.
Sicer pa: kje so bile inšpekcijske službe in Banka Slovenije, ko je bilo kršeno načelo enakopravnosti pri poslovanju?
Eno anomalij, ki si jo je privoščil Državni zbor, je sicer odpravilo Ustavno sodišče, ko je določilo rok volitev v občini Ankaran. Za vse občine je veljalo isto pravilo, kdaj se lahko na novo osnujejo, le za Ankaran ne. Argument, da je občin preveč, je posmehovanje ustavni enakosti, poslanci pač lahko sprejmejo zakon, ki bo napeljal na krčenje občin.
Protest kulturnikov ob napovedanem nižanju kulturniškega proračuna se sooča z delikatnim vprašanjem, kako deliti proračunski denar v času, ko se je končalo načelo neprestanega zadolževanja. In Pahor-Kresal-Golobičeva vlada se je še enkrat izkazala za neverodostojno. Tako prek palca, če ne kar po kuharsko, je določila: ta resor dobi več, ta manj, ta tam še manj, oni nekaj več ... Ne, da bi naredila in potem predstavila jasen in široko argumentiran princip, ki bi bil izdelan na primerljivih enakostih.
Vlada seveda ni edina, mediji zadnje čase že tedensko pojejo hvalospeve ljubljanski akciji BicikeLJ. Beremo o uporabnikih, ki se z brezplačnimi bicikli vozijo po nekaj sto metrov in jih zdaj kujejo kot ponos mesta. In z njimi župana, ki je to uvedel.
Kaj pa 40 in več tisoč meščanov, ki se vozi s svojimi kolesi? Sami so si kupili kolo, plačajo servis, kupijo rezervne dele, ključavnice, kadar jim kolo ukradejo, si nabavijo novega. Mesto z njimi nima nobenega dela, ni mu treba plačevati po 2 milijona evrov na leto za vzdrževanje mreže, tudi iz proračuna ne plačuje skupinice, ki kolesa iz akcije BicikeLJ kolesa prevaža z ene postaje do druge.
Mediji poročajo zveličavno o relativno majhni skupini, ki zadovoljno uporablja posebni privilegij, za katerega posredno plačujejo vsi meščani. O kolesarski večini, ki mestni proračun ne stanejo nič, pa ne poročajo. Tudi ne naredijo primerjave, za kaj v času vsesplošnega varčevanja občina troši denar. Vzpostavlja novo brezplačno storitev za peščico, vsem prebivalcem mesta pa nalaga nove davke, zdaj v obliki parkirnih glob, zdaj prek skritih radarjev, zdaj prek stroškov komunalnih prispevkov.
Pri županih ne bo veljala več propagandna perspektiva: poglejte, kaj sem naredil, ampak, česa niso naredili. Prihaja čas poletja, počitnic in pasjih dni. V sramoto mesta že leta samevata kopališči v Vevčah in na Koleziji. Samo z denarjem, ki bo šel v nekaj letih za BicikeLJ, bi obnovili kopališče, na katerem bi se lahko zbirala, družila in hladila mladež. Kolo si človek lahko kupi, je relativno poceni, medtem ko je bazen nekaj, kar presega njegove možnosti. Tudi stadion v Stožicah si niso kupili navijači, ampak je zgrajen iz proračuna.
Pred osemdesetimi leti se je našel inženir Stanko Bloudek, ki je sam financiral gradnjo ljubljanske Ilirije, a mož na starem bazenu nima niti malega kipa, pač pa na ostarelem, razpadajočem, a vse-eno simpatičnem objektu stoji tabla, na kateri piše, da je županja Vika Potočnik položila temeljni kamen za gradnjo novega bazena. Pojmovni nateg, zakaj temeljni kamen je namreč osnova, na kateri je nekaj zgrajeno, temeljni kamen, iz katerega ni zraslo nič, pa ni temeljni kamen, ampak iz marmorja zgrajen Nič.
Skratka čas za 1789, za enakost, svobodo in bratstvo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.