Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

16. 6. 2011  |  Mladina 24  |  Kolumna

Zadoščenje prek TV

Kako se znebiti občutka, da je svet postal ujetnik sredstev, ki porajajo zabavo?

Dva dogodka sta v zadnjem času pritegnila burno pozornost medijev, in ker se je to pripetilo njim, potem seveda celotnemu svetovnemu občinstvu. V Srbiji so naenkrat, ko so že skoraj izgubili sleherni up, odkrili Ratka Mladića. V navadni banatski vasi! Pred tem pa se je svet zabaval zaradi incidenta v newyorškem hotelu, ko je policija zadnji hip - ko je že sedel v letalu za Francijo - prijela enega najsposobnejših finansjejev in možnega naslednjega francoskega predsednika, baje zaradi spolnega napada na sobarico. Prizor ne bi mogel biti značilnejši. Prijeti napadalec je Francoz, kar v Američanih zbuja protislovne strasti. Mladić pa je s svojim skrivanjem kazal dvojnost srbskega značaja. Po eni strani je, sicer ponesrečeno, utelešal boj za veliko srbsko državo. Po drugi pa je vendarle moril nedolžne ljudi. A najpomembneje je to, da je nadaljeval nacionalno tradicijo hajduškega skrivanja pred sovražnikom, pa najsi bodo to Otomani ali Zahod.
Francoz Dominique Strauss-Kahn ni bil le eden od rešiteljev evra, marveč za Američane predvsem Francoz. Zbujal je torej tista protislovna čustva, ki vežejo obe naciji. Gre za neke vrste razmerje ljubezni in sovraštva. Zgodovinsko, v Ameriki nikoli ne pozabijo, kako se je držala Francija ob ameriški revoluciji. Hkrati ne morejo pozabiti distance, ki jo je imel do ameriške velepolitike De Gaulle. Gospoda Strauss-Kahna zato ni bilo treba le prijeti, ampak ga tudi takoj poslati v newyorški zapor Rykers Island, ki mu po grobosti in zaporniških razmerah ni enakega v Ameriki, morda niti ne v celotnem zahodnem svetu. Kdor je kdaj živel v New Yorku, je bil o tem velikokrat poučen z reportažami v časopisih in na televiziji. Strauss-Kahna so ne le prijeli po zakonu. Hoteli so mu tudi takoj pokazati - njemu in Francozom -, da o kakršnemkoli spoštovanju ne more biti govora.
Kolumnisti so nas naslednje dni spomnili, kaj misli Amerika o sicer veliki, toda sprevrženi kulturi Francije. Francoski moški je bil deležen posebne ironije. Dovtipi, ki so si jih privoščili ameriški kolumnisti, so žal izgubili nekaj duhovitosti, ko so se oglasile Francozinje in vsem pokazale, da je feminizem še kako živ tudi v Franciji. Tako ni ostalo le pri tistih 150 sobaricah, ki so se zaradi simpatij do napadene sobarice, pa še Afričanke in muslimanke, zbrale pred sodiščem, ko so zasliševali francoskega imenitnika, in vpile: »Naj te bo sram!«
Ne vem, kako naj končam dosedanjo zgodbo, ki bo imela mučno nadaljevanje, saj se bo sodna razprava, ko se bo začela, vrtela tudi okoli sperme prijetega imenitnika. Rekel bi, da zgodovina nikoli ni pozabljena, nacionalna čustva tudi ne. Ameriško-francoski odnosi bodo ostali zamotani in protislovni. Sicer pa je svet že začel pozabljati zgodbo, še preden se je začelo sojenje. Svet dandanes ne izgublja časa z nobeno stvarjo, tudi s tisto najpikantnejšo ne. Ukvarja se z drugimi rečmi, med drugim s prijetjem Ratka Mladića, ki ga to pot ne bomo imenovali general, kot si to vedno želi.
Trenutke, ko so Mladića odpeljali v Haag, je seveda, kot vse, kar je pomembnega v sedanjem svetu, spremljala televizija. In med milijoni ljudi, ki so gledali te prizore, so bile tudi bosanske žene, matere, hčere ubitih v Srebrenici. Žalost vseh teh žena je nepopisna, ne bo nikoli usahnila, a vendarle so tudi one del modernega sveta. Moderni svet pa vse dogajanje napeto spremlja na televizijskem zaslonu!
Ne bom uporabljal kakršnekoli primerjave, ki bi delovala nespoštljivo, še zlasti ne, ko gre za najtežje prizore iz jugoslovanskih vojn. In vendar, kako se znebiti občutka, da je svet - ves svet - postal ujetnik sredstev, ki porajajo zabavo. Najsi gre za veselo ali žalostno stvar, tudi prizadeti se znajdejo v skupinah pred televizorjem. Če že ne drugače, pa tako, da bosanska ženska, ki je v Srebrenici izgubila svoje najdražje, pove, da jo izvršitev kazni ne navdaja z zadoščenjem, kajti ujetima zločincema, Karadžiću in Mladiću, je v Haagu, v tistem modernem zahodnoevropskem zaporu, lepo, saj se je Karadžić tam celo zredil in se mu godi tako, kot si ne zasluži.
Življenje se vedno lahko dojema na zelo različne, tudi nasprotujoče si načine, sreča, ki jo čutijo eni, je lahko le nova podoba nesreče drugih. Sicer pa je tako tudi z dojemanjem zgodovine, še zlasti tiste nedavne, o kateri menimo, da imamo o njej dokončna mnenja. Zadnje dni smo doživeli skorajda presenečenje, ko je znan Anglež prišel na dan z novo definicijo dela sveta, kjer živimo. V Evropi se že nekaj časa sprašujejo, kaj narediti s tistim nesrečnim delom naše celine, ki je v zadnjih desetletjih zelo krvavel in kjer se posamezni deli niti danes, kljub vsem prizadevanjem Amerike, Evropske unije in še koga, ne morejo dogovoriti o hitrejši poti naprej.
No, recimo Zahodni Balkan, a nismo si popolnoma na jasnem, kaj vse s tem zajemamo. Prišel pa je ugleden Anglež in skoval izraz, ki se ga začuda ni spomnil nihče doslej: Jugosfera! Pri Angležih moramo biti vedno previdni. Izmišljajo si marsikaj, kar je videti čudno, a potem živi in ima svoje življenje. Tako so nekoč Angleži ustvarili Irak. Vzeli so svinčnik in tej državi, takrat polkoloniji, zarisali meje. Te meje veljajo še danes, skoraj sto let pozneje.
Jugosfera? Pri nas je veliko ljudi, morebiti celo velika večina, ki se zdrznejo, ko jim poveš karkoli, kar vključuje pojem »juga«. In vendar se dogajajo čudne reči, morebiti trdovratnejše, kot je zgodba o DSK. A takšne variante starih pojmov so se pojavile prav po dogodku, o katerem smo govorili, po aretaciji Ratka Mladića. Med Angleži so se pojavila razmišljanja, ali nima ta skovanka neke prihodnosti. Tega pri nas ne bo omenjal nihče, tudi ne tisti naši ljudje, ki pridno odpirajo mala podjetja, denimo, v Srbiji. No, nekaj, kar je samo sfera, ne more biti nevarno. V sferi lahko živi kdorkoli, tudi narodi. Ne omejuje njihovih želja. Je pač sfera.
Omenjam to angleško domislico le zato, da bi videli, kako nenavadno razmišlja svet, še zlasti po zaprtju zločinskega poglavja z Mladićem. Besede lahko pomenijo malo ali veliko. Te dni nam je vodilni človek naše opozicije rekel, da bo v Sloveniji treba tudi marsikaj temeljito počistiti. Zgrozim se, ko se izgovori ta beseda, ker se spomnim, kaj je pomenila v sovjetskem sistemu. No, morebiti pretiravam.
Če smo že pri Angležih. Te dni je sloviti tednik Economist, ki tudi omenja »Jugosfero«, zapisal o Sloveniji (ki se je spomni enkrat v desetih letih), da je »majhna, bogata in stabilna«. Dobesedno. Ali naj Angleže jemljemo resno?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.