23. 6. 2011 | Mladina 25 | Kolumna
Gluha dvorana
Od manjšinske vlade do okoljskih kazni
© Tomaž Lavrič
Po izstopu Zaresa iz vlade je premier Borut Pahor sklenil, da nadaljuje z manjšinsko vlado. Vsekakor nov prispevek k zgodovini parlamentarizma na Slovenskem. Nacionalni hendikep je namreč odsotnost spomina. 45 let partijske zgodovine je amorfna oblika diktature ene stranke, čas kraljevine kaj šele doba Avstro-Ogrske pa sta pozabljena. Ko torej merimo sodobnost, so nam na voljo le vzporednice vladajočih koalicij zadnjih dvajsetih let. Toda oddaja Rosvite Pesek o 20-letnici Demosove vlade je razkrila, kako je celo nedavna zgodovina izpuhtela. Pod Lojzetom Peterletom so v vlado postavili kar 7 ministrov, ki niso bili iz vrst Demosove koalicije. Princip sobivanja, ki se potem nikoli več ni ponovil.
Skratka, tokrat se nam obeta vlada, ki ne bo imela več večine v parlamentu. Tako vsaj na formalni ravni.
Toda dejstva kažejo drugače. Potem ko je Zares nezadovoljen s politiko Pahorjevih socialnih demokratov zapustil vlado, se je zdelo, da so razlike med včerajšnjimi tovariši nepremostljive. Gregor Golobič je postal medijski hit prav zavoljo svojega antagonizma do Boruta Pahorja. A glej čudo: ko so poslanci SDS in SNS zahtevali odstavitev predsednika parlamenta Pavleta Gantarja, je še trenutek nazaj razdeljena koalicija nastopila kot monolitni blok. V en glas so politiki, ki drug z drugim ne morejo več sodelovati v vladi, spet najtrdnejši zavezniki. Zakaj so se potem sploh razšli?
Kot razlog se nakazuje premišljena strategija razbitja klasične opozicije vladajoča koalicija versus opozicija. Dobivamo namreč dvojno opozicijo, ki jo tvorijo vladi naklonjene (Zares, Desus) in vladi nenaklonjene (SDS, SLS, SNS) stranke. A čemu ta transformacija vladajoče koalicije?
Po zmagi leta 2004 je SDS dolgo vodila na listah priljubljenosti, medtem ko je dotlej najmočnejša LDS izgubljala iz meseca v mesec, iz leta v leto. Vse dokler ni LDS razpadla na tri stranke: del je prestopil v SD, del v Zares, zadnji del je ostal v LDS. In rezultat? Namesto LDS, ki je bila zaradi klientelizma očitno nikakršna alternativa SDS, se je kot nova alternativa pojavila SD, ki je leta 2008 dosegla parlamentarno zmago.
Torej prestop tesnega partnerja Zaresa v opozicijo, se kaže kot poskus, kako razbiti popularnost opozicijske SDS. Ta bo odslej videti dvojno konfliktna, saj bodo njeni poslanci v konfrontaciji tako z vlado kot z novo opozicijo. Torej večni trouble-maker.
Vprašanje pa je, če bo ta igra razpada vladajočih zares prinesla želeni padec SDS.
Osnovni princip parlamentarizma je izmenjavanje dveh političnih grupacij na vladi, medtem ko je bil partijski sistem iskanje popravkov z novimi kadri znotraj iste stranke. Zgodovina slovenskih vlad med leti 1945-90 je pač tekla kot permanentne zamenjave premierov (predsednikov izvršnega sveta), na koncu Dušan Šinigoj, pred njim Janez Zemljarič, na začetku Boris Kidrič, vmes nekje Stane Kavčič. Ta stari duh danes najbolj uteleša mlada političarka Katarina Kresal, ki pravi: katerakoli liberalna vlada, samo da ne bodo zmagali konservativci. Nekoč se je reklo: na oblasti mora biti partija, če ne bodo prišle meščanske-klerikalne stranke, ki bodo prinesle spet pogubo.
Pa vendar, kaj lahko prinese verjetna zmaga SDS? Oziroma drugače: kaj je najšibkejša stran SDS?
Besede o diktaturi in vojaški disciplini imajo status ideološkega strašila, vladavina 2004-2008 pač ni ustvarila avtoritarizma. Točka, v kateri Janševa koalicija ni prinesla praktično nič, je bilo področje okolja. Evropska komisija spet preti slovenski vladi, da jo bo oglobila, ker ta ne podvzame ukrepov proti uničevanju okolja, še zlasti zraka. V čem so bili popolnoma enotni Pahor, Kresalova in Golobič? Nihče od njih ni zahteval ne izvajal nobenih omembe vrednih strategij in dejanj, ki bi ustavila uničevanje okolja. Minister Roko je karikatura, edini, ki nekaj poskuša, je kmetijski minister Dejan Židan, ki pa ima status nepomembne figure v vladi. Še najglasnejši institucionalni kritik je zadnje dni ombudsmanka Zdenka Čebašek-Travnik, ki je vlado obtožila, da je med drugim razpolovila sredstva za ekološko sanacijo Mežiške doline.
Opozicijska SDS je resda izjemno močen oponent vlade, toda na okoljskem področju je neprepoznavna. Okoljski minister v Janševi vladi Janez Podobnik je skrb za zniževanje nevarnih količin trdih delcev v zraku zvedel na napoved, »da bomo nekaj naredili«.
No, popularnost opozicije je naravna posledica kolapsa Pahorjeve vlade. Te dni je Gospodarska zbornica Slovenije problematizirala, da so gradbeni podizvajalci ostali brez 33 milijonov evrov plačila. Na javnih razpisih so gradbeni mastodonti dobili 33 milijonov od državnih institucij in podjetij, delo predali podizvajalcem, sami pobrali zaslužek, podizvajalci pa so ostali brez plačila. Vladna stran si pilatovsko pere roke: mi smo ja plačali, mi smo nedolžni.
Res, Pahorjeva garnitura je ta, ki generira brezpravje. Namesto, da bi sprejela ukrepe, ki bi onemogočili to čisto krajo, pravi, da s tem nima nič. Če je tako, je potem takšna vlada odveč, saj v oči bijočih anomalij in prevar ne le, da ni sposobna rešiti, ampak jih celo sama spodbuja.
V Ljubljani je mestni glavar leta pobiral parkirnino, ne da bi od tega plačal davek v državno blagajno. In kaj storijo Pahorjevi? Sramežljivo mu sporočijo, da tega ne sme več, da naj odslej tudi mestni aparat plačuje davek od parkirnin.
Si predstavljate, kaj bi davčni inšpektorji storili s podjetnikom, ki bi od svojih poslov ne plačeval davščin? Bi mu pisali ljubezensko pismo moledovanja?????
Konec koncev, kako da so po drugih občinah znali plačevati v državno blagajno zaslužek od parkirnih listkov?
Eklatantni princip neenakosti med mesti oziroma davčno privilegiran položaj Ljubljane. Ljubljanski meščani so morda zasebno celo egoistično veseli, češ, saj je to v njihovem interesu.
Dejansko, v Stožicah je zrasel športni park. Župan Zoran Janković je gradbena dela s podjetjem Grep kompenziral s predajo ogromnih mestnih površin, potem pa je blagohotno sprejel, da jim bo vse skupaj poplačal še z 38 milijoni. Kje je tu računski sodnik Igor Šoltes?
A zgodba gre naprej, po seriji koncertov v športni dvorani se je izkazalo, da je dvorana zvočno zanič. Direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik je glasbene izvedbe v takšni stavbi označil za katastrofalne. In reakcija župana? Gospod Zoran Janković je nejevoljno zasikal, da bo Grep pomanjkljivosti odpravil.
Tako kolosalno drag projekt, a izpeljan šalabajzersko!!! Akustika v dvorani je namreč mala znanost, usodnih napak na zgrajeni stavbi ne popraviš več.
Toda mestni svet že pripravlja odlok, po katerem bodo začeli pod Tržnico graditi garaže. Župan Janković se ukvarja s tretjerazrednimi temami. Pred leti je sklenil dogovor o graditvi avtobusne in železniške postaje, ki sta vitalnega pomena še zlasti zaradi vpeljave javnega prometa, ki zmanjšuje onesnaženost zraka. Toda področje je že leta zaplankano, ne da bi se dela začela. A to se ne tiče župana, a tudi okoljski minister in vlada od župana ne zahtevata, da mestne investicije usmeri v okolju blagodejne projekte.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.