Kreativna destrukcija

Ta kriza ni naključna. Pomeni konec lažne finančne stabilnosti in ameriške prevlade.

Svetovna finančna kriza je dobila v zadnjih treh mesecih nov dramatičen obrat. V vrtinec dolžniške krize pada nova, tokrat največja domina. Ogrožene so ZDA kot najmočnejše svetovno gospodarstvo. Bonitetna hiša Egan-Jones je julija znižala najvišjo oceno za eno stopnjo (AA), dva od mogočne bonitetne trojice, Moody in Standard&Poor, sta prav tako zagrozila Washingtonu in mu postavila fiskalne in politične pogoje. Wall Street je očitno opogumljen z uspešnim ekonomskim lomljenjem EU in evra, zato sedaj napada največjo ekonomsko trdnjavo sveta. In tu ne gre za naključja. Spomladi je ameriški senat prejel obsežno politično poročilo o vzrokih in nosilcih finančne krize, ki jasno obtožuje zasebni finančni sektor. Med osrednjimi krivci so ugledni menedžerji, velike investicijske banke in skladi, pa tudi bonitetne hiše in slabi regulatorji. Dejansko je sedanja kriza razgalila bistvo finančnega kapitalizma in sedanjega političnega boja za oblast. Gre za prerazdelitev moči in interesov, kdo in kako obvladuje svet.

Preiskovalna komisija ameriškega senata je pod vodstvom demokrata Levina in republikanca Coburna pripravila 639 strani obsežno poročilo o vzrokih in povzročiteljih finančne krize v ZDA. Zgodbo začenja analiza o skladih, zlasti WaMu (Washington Mutual), nadaljuje z vlogo finančnih regulatorjev (OTS, SEC, FED ...), potem so na vrsti bonitetne agencije (zlasti Moody in S&P) in na koncu stojijo veliki akterji vseh tržnih kolobocij in finančnih prevar, investicijske banke (zlasti Goldman Sachs). Bistvo sporočila je preprosto. Mati vseh napak je konflikt poslovnih in političnih interesov, slabo vodenje in korporativno upravljanje in popolno pomanjkanje transparentnosti finančnih poslov. Vsi so se, pravi poročilo, dobro zavedali poslovnih nevarnosti, toda brez etičnih zavor in odgovornosti so vsevprek zavajali, lagali in socializirali, stroške in izgube pa so na kraju plačali majhni vlagatelji in lastniki. Kompleksni finančni instrumenti so prevara, njihove dobre bonitetne ocene so prikrile tveganja, ki so ga investicijske ustanove široko razpredle med veliko število komitentov. V ozadju so se vsaj delno razkrili tudi politične naveze, davčne utaje in lažnivi sistem bonusnega nagrajevanja za kratkoročne dobičke. Pred nami so središčni krivci, malo pa zvemo o anomaliji samega tržnega sistema.

V teoriji svetovnega kapitalističnega sistema, od Braudela do Arrighija, se celotno 20. stoletje giblje med dvema protislovnima procesoma. Na eni strani imamo sistem držav in njene politične ekonomije, na drugi sistem finančnega kapitala. Konflikt nastaja med političnimi državotvorci in kapitalističnimi menedžerji. V ozadju je sistem papirnega denarja brez kritja, pa kreditni sistem, kjer banke poganjajo akumulacijo kapitala brez prave ocene tveganj, in brezglavo razvojno zadolževanje držav, podjetij in posameznikov. Vse to se je lepilo na ideologijo o samoregulacijski sposobnosti trgov, kjer so cene na kraju vedno točne in upravičene, trgi pa dobri in učinkoviti. Te iluzije so že zdavnaj povozila zgodovinska dejstva kriz in tudi teoretska spoznanja, od keynesianizma do finančnega behaviorizma.

Nestabilnost kapitalizma tiči v finančnih institucijah in bankah, ki združujejo upnike in dolžnike v zapletene finančne mreže, ki lahko tako države in sam kapitalistični sistem pripeljejo do sistemskega zloma. To je takrat, ko izposojevalce s kritjem zamenjajo špekulativni izposojevalci in Ponzijevi sledilci, ki lahko svoje obveznosti pokrivajo samo z dodatnim zadolževanjem. Zato je dolžniško piramido mogoče obvladovati samo tako, da povečamo poslovno odgovornost, razširimo regulacijo in trdnost denarja ter sistematično znižamo obseg dolgov. Samo tako lahko obdržimo ravnotežje med posojili, potrošnjo in investicijami, med cenami, gospodarsko rastjo ter zaposlenostjo. Potrebujemo, če uporabimo idejo Schumpetra, nadzorovano »kreativno destrukcijo« sistema. Ne gre za nekaj gnilih jabolk, kapitalistično drevo potrebuje stalno rez in preventivno škropljenje.

Težava je v tem, da bonitetne ocene vplivajo na cene, obrestne mere in donosnost obveznic, hkrati pa agencije tičijo v klasičnem konfliktu interesov.

Če vemo, da finančni tokovi obsegajo 600.000 milijard USD, dobro desetino tega pa predstavlja svetovni BDP držav in slabo petino od tega odpade na ZDA, potem so razmerja in vložki, kdo je kaj v sedanjem svetu, povsem jasni. Danes vemo, da je Goldman Sachs omogočil Grčiji prikazovati lažno finančno stanje ob prevzemu evra z medvalutnimi posli, da v bilancah ni zazevala dolžniška luknja. In vemo, da so bonitetne hiše s svojimi ocenami, zlasti cirkulacijskih posojil, tlakovale pot v sedanjo dolžniško krizo. Kreditne agencije so tu že desetletja, Moody od leta 1909, zakonodaja pa jim je v času velike depresije naložila usodno vlogo tretjega uradnega presojevalca trga obveznic. In tako je ostalo do danes. Težava je v tem, da bonitetne ocene vplivajo na cene, obrestne mere in donosnost obveznic, hkrati pa agencije tičijo v klasičnem konfliktu interesov. Njihove javne objave so dobrodošle in nujne, toda njihov tržni položaj je oligopolističen, pravno igrajo vlogo kvazi regulatorja države, dejansko pa delujejo kot zasebne družbe na svoj račun. V tej krizi so največji politični in poslovni zmagovalci. In to pove vse.

Obstajajo tri možne rešitve. Prva, da agencijam damo še večja pooblastila, hkrati pa morajo delovati povsem javno in transparentno. Druga govori o večji javni regulaciji samih agencij, tretja možnost pa je odvzem licenc in prenos pristojnosti na druge regulatorje. Lahko pa presojo kredibilnosti in varnosti investiranja nadomesti vrsta drugih indikatorjev in avtonomnih presoj. Tudi morebitna posebna agencija za EU ne more mimo rešitve teh dilem, brez tega je politično ekonomsko nesmiselna.

Finančna kriza dokazuje taktično in strateško moč visokih financ. Finančna industrija dejansko diktira stroške sanacije krize in politično-ekonomske zaveze držav. Globalna obdavčitev visokih financ je dobra pot, finančni produkti morajo biti pregledni in obvladljivi, zamejiti bi morali sivo bančništvo in spremeniti delo bonitetnih hiš. Kozmetične rešitve so premalo, potrebujemo temeljito reformo finančnih sistemov. Ta kriza ni naključna. Pomeni konec lažne finančne stabilnosti in ameriške prevlade. Hitreje bomo to razumeli, lažje bo pričakati in preživeti naslednje finančne zlome.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.