Grega Repovž

Grega Repovž

22. 7. 2011  |  Mladina 29  |  Uvodnik

Obstaja načrt?

Mnogo truda je bilo že vloženega v razumevanje ravnanja vladajoče stranke in njenega predsednika Boruta Pahorja. Vendar ravnanja navkljub trudu ni mogoče razumeti oziroma ga ni več mogoče označiti kot normalnega - in četudi je sedanje stanje, ki so ga povzročili vladajoči, še mogoče z veliko truda označiti kot za silo legalno, ni legitimno. Socialdemokrati in njihov predsednik s svojim ravnanjem namreč globoko negirajo temeljne postulate parlamentarne demokracije. S tem se povzroča dolgoročna škoda Sloveniji, saj bo sedanje stanje morebitnim prihodnjim vladarjem nekoč nedvoumno prišlo prav kot izgovor za druga nelegitimna ravnanja.

Tako kot sicer so tudi v politiki stvari enostavne. Ko kdo izgubi večino oziroma podporo, je pač to nedvoumno sporočilo, ki ga naslovnik, vesel ali ne, pač v nekaj dneh sprejme. V Sloveniji imamo perverzno politično situacijo. Predsednik vlade dejanskih razmer preprosto ne sprejema, še naprej oblikuje vlado znotraj zakonskih lukenj, imenuje državne sekretarje, ker ministrov ne more spraviti skozi parlamentarno proceduro, pravil ni več, napoveduje sprejem zakonov itd. Ne gre za vprašanje, ali je to znotraj zakonodaje možno. V tem trenutku je še. A je za politično kulturo globoko nespodobno in nesprejemljivo. Borut Pahor s svojim ravnanjem v tem trenutku preprečuje izvedbo jasno postavljenih procedur, ki sledijo izgubi parlamentarne večine. S tem znižuje standarde politične kulture in na dolgi rok dela škodo državi. Ravnanje zahteva oster protest.

Nenormalnost situacije je tako globoka, da se zdi ob vsakodnevnem spremljanju dogajanja namreč že vse sprejemljivo - oziroma del tega splošnega stanja. Vendar ni. NI normalno, da stranke v parlamentu niso ob izgubi podpore sedanji vladi takoj začele iskati novo večino in novega mandatarja. To je predvideno s slovensko ustavo in dolžnost strank je, da te procedure izpeljejo takoj, da bi tako državi zagotovile vlado z normalno podporo. Pa tega ne naredijo. Opozicija ni prva, ki bi se tega projekta morala lotiti - seveda bi se tega morali lotiti najprej v največji stranki. Potem bi morali slediti z ustavo določeni krogi iskanja mandatarja za sestavo vlade in ob morebitnem neuspehu bi v enem izmed krogov sledile predčasne volitve. S tem, ko stranke teh postopkov, ki jim jih nalaga ustava, ne izvedejo, ignorirajo ustavni red. In nikakor ni na državljanih, da mirno opazujejo, kako stranke, vsaka iz svojih preračunljivih razlogov, ignorirajo osnovna pravila.

Pri čemer nobene poteze vladajočih, tistih, ki so ostali, ali tistih, ki so iz vlade odšli, ni mogoče oceniti niti kot za silo logične. Kot ni mogoče razumeti, zakaj Socialni demokrati vztrajajo pri Pahorju kot predsedniku vlade, tako ni mogoče razumeti, kakšne koristi si je na primer od izstopa iz koalicije obetala stranka Zares. Enako velja za ravnanje LDS, ki vztraja v vladi brez parlamentarne podpore. Pri nobenem izmed akterjev ni mogoče odkriti nekega razmisleka, ki bi kazal, da za ravnanjem stoji neka realna ocena koristi oziroma škode, vse, kar smo doslej lahko zaznali, je le sledenje nekim osebnim čustvenim stanjem. Seveda to še zlasti velja za predsednika vlade.

Tisto, kar nam politika v tem trenutku sporoča, namreč je, da bodo zdaj zavlačevali vse postopke, in sicer tako, da bo prišlo do predčasnih volitev, te pa naj bi bile spomladi leta 2012. Je za državljane res sprejemljivo, da stranke dosežejo takšen konsenz - ker jim pač, vsaki iz njenega razloga, to ustreza? To dejansko pomeni, da Slovenija praktično eno leto ne bo imela legitimne vlade, s tem pa tudi ne operativno močne vlade. Tega si še v najboljših časih ne more privoščiti nobena vlada, v kriznem času pa je to popolnoma neodgovorno. Pri čemer vse javnomnenjske raziskave to potrjujejo: ljudje tovrstne kalkulacije ne sprejemajo.

V zadnjih mesecih je imela politika več priložnosti, da se vrne k predvidenemu ustavnemu redu in mu začne slediti. Prva naslednja resna priložnost bo glasovanje o novem predsedniku državnega zbora po odstopu Pavla Gantarja. V tem trenutku se ne zdi, da bi lahko kateri izmed morebitnih kandidatov dobil podporo strank. Seveda lahko vladajoči ponovijo dosedanji odnos do demokratičnih procedur in enostavno ugotovijo, da lahko predsedovanje parlamentu do pomladi prepustijo najstarejšemu poslancu. A to bo le še ena zloraba zakonskih in ustavnih določb, napisanih za prehodna obdobja, za ustvarjanje navidezne normalnosti.

Zaman je upanje, da je za tem ravnanjem neki načrt oziroma razmislek. Ni ga.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.